Zagojiči so razvejano obcestno naselje v osrednjem delu Ptujskega polja, nadmorska višina kraja znaša 203 m. Vas leži med reko Pesnico in 8.1 km dolgim prekopom. Prekop je bil za potrebe hidroelektrarne Formin odprt leta 1978.
Ravninska lega kraja je umeščena med griče Slovenskih goric in Haloz. Naselje je gručasta vas, skozi katero poteka krajevna cesta, ki povezuje magistralno cesto Ptuj–Ormož s cesto Ptuj–Zavrč.
Od leta 1978 kanal dravskih elektrarn HE Formin vas deli na severni večinsko poseljeni del in južni s tremi domačijami.
Zagojiči ležijo na presečišču poldnevnika 15° 58‘ 12,43″ vzhodne dolžine in vzporednika 46° 24’ 12,43” severne geografske dolžine. Leži na halocenski peščeno-ilovnati naplavini med Pesnico in halocenski peščeno-prodnati naplavini Drave.
Ime vasi se v urbarjih prvič omenja leta 1235, in sicer se omemba navezuje na navedbe ob ustanovitvi župnije Velika Nedelja, nadalje 1271. leta pod imenom Sagawic. Leta 1320 pod imenom Sagawiczen, pred in po obeh svetovnih vojnah pa z imenom Zagojiči. Ustno Izročilo pravi, da je bila vas ob majhnem gozdičku, ki so ga imenovali gaj. Ni pa znano zakaj so kasneje “a” spremenili v “o”.
Zagojiči so eno izmed najstarejših naselij na Ptujskem polju. Njegovo ime je Ilirsko-keltskega izvora, kot ime Ptuj in Drava. Zagojiči so zaradi ugodne lege med Pesnico in Dravo imeli pomemben obrambni položaj takratnih prometnih povezav.
Okrog leta 575 je bila opuščena rimska Petoviona, pričela pa se je poselitev s strani Slovanskih ljudstev. Poseljeno območje so pričeli kolonizirati Germani. Ob tem so se pričeli tudi roparski vpadi drugih ljudstev, predvsem Ogrov, Madžarov in Turkov.
Ko so Madžari leta 907 pri Bratislavi premagali bavarsko vojsko, so zasedli Panonijo in začne se doba njihovih pohodov in ropanj proti zahodu. Prodirali so tudi po cestah Ptujskega polja. Napadalci so si lastili ljudi, živino in drugo blago, za njimi pa je ostala opustošena zemlja. Nemška kolonizacija je bila tako na tem delu uničena in razbita. Ptujsko polje je v tem času postalo nikogaršnje ozemlje, oziroma obmejna krajina med salzburško in ogrsko.
Razmere v obmejni krajini so se izboljšale, ko je Salzburškemu nadškofu Kondradu I. leta 1131 uspelo z Ogri skleniti mir. Za tem so se na Ptujsko polje ponovno pričeli priseljevati prebivalci, kolikor jih je še bilo.
Obmejni pas med salzburško in ogrsko je potekal v območju spodnje Pesnice. Iz obdobja te nemirne ptujsko-ogrske mejne krajine, ko so bili Ogri prvič potisnjeni že nazaj (sredi 12 stol.), izvira tudi ustanova strelcev in strelskih dvorcev. Strelci (sagitarii ali schutzen) so imeli v posesti manjše dvorce, vasi ali kmetije (curia, villa, sagittaria ali huba). Njihova dolžnost je bila varovati ozemlje pred Ogri, zato pa so bili oproščeni dajatev. Ti strelci so bili razporejeni po celotnem območju med Pesnico in Dravo, tudi v Zagojičih.
Leta 1233 so bile v Zagojičih 3 podložniške kmetije (hube). Leta 1322 je imela salzburška cerkev na območju današnjih Zagojič 9 podložniških kmetij. Od teh sta imela dve hubi strelca Velchmarus in Eybanus in dve vaški župan.
Leta 1542 se izvede popis premoženja, pobira se pravični triletni davek za izvedbo obrambnega načrta v vojni proti Turkom. Srednjeveška podložniška vas se imenuje Formein. V vasi je bilo 6 kmetij in dva žalarja (kmetje z majhnim premoženjem). Od tega so bile tri velike kmetije, in sicer Šmidovi, Gočlovi in Rižnerjevi.. Vas je bila razdeljena med tri gospodarje. Pet jih je služilo nemškemu viteškemu redu iz Velike Nedelje, osem dedičem upravnika Breinerja, šest pa Gašparju iz Ratmansdorfa. V celoti prevladuje mala posest. Vse živine je bilo 130 glav. Skupaj so imeli 94 glav goveje živine. Krav je bilo 44, 1 bik, telet 24, svinj 63, konj 6 in volov 25. Krav je bilo v času cenitve razmeroma malo, to velja tudi za vprežno živino. Tudi svinj je bilo malo. V Zagojičih je ta čas živelo 60 ljudi. V povprečju na kmetijo 6 oseb.
Z leti število prebivalcev narašča. Leta 1322 je bilo 35 prebivalcev, leta 1542 45 prebivalcev, leta 1597 48, leta 1782 90 prebivalcev, leta 1880 – 93 prebivalcev in leta 1919 – 102 prebivalcev.
Temu primerno je bilo tudi hiš. Leta 1235 – neznano, leta 1271 – 3 podložniške kmetije, leta 1322 – 9 podložniških kmetij, leta 1542 – 12 kmetij in dve žalarski, leta 1820 – 22 hiš, leta 1900 – 240 hiš, leta 1960 – 25 hiš, leta 1971 – 26 hiš in leta 1999 – 28 hiš.
Ob popisu prebivalstva leta 1971 je bilo v Zagojičih 24 gospodinjstev, eno brez elektrike, z vodovodom 18, z vodnjakom 6, s straniščem v hiši 8, z straniščem na dvorišču 16, s kopalnico 6 gospodinjstev.
Takrat je bilo v Zagojičih 24 hiš, ki so oštevilčene po avstroogerskem sistemu:
št. 1 Šmidovi, 2 Gočlovi, 3 Rižnerjevi …
V vasi so bili številni mojstri: čevljarski, mizarski, krojaški, kolarski, sodarski, tesarski, tudi šivilja, mesar in zidar. Kmetje so pridelovali veliko čebule, ki so jo s konjsko vprego in vozovi vozili na Ptuj in v Varaždin.
Konje so imele 3 kmetje, nekateri so imeli enega, dva, redko pa več konj. Voli so bili redki. Razvijala se je govedoreja in svinjereja. V takratnih časih dela na kmetijah, poljih in travnikih ni manjkalo. Vse se je delalo ročno in s konjsko vprego. Hiše so bile po večini še iz lesa, s slamo krite. Manjši del stanovanjskih hiš premožnih kmetij pa je bil zidanih iz opeke – buta in pokrit s strešno opeko.
Manjkalo pa ni tudi črnih ribičev in krivolovcev. Divjad in ribe so v veliki meri predstavljale vir preživetja.
OKOLICA ZAGOJIČ V NOVEM VEKU
Vsak kraj živi določeno skupno življenje z drugimi kraji in z okolico. V tem sožitju raste
posamezni kraj s širšo ali višjo organizirano dejavnostjo v središče svojega okoliša. Za središčno vlogo sedanjega kraja so pomembni priroda s surovinami, prometna lega, kulturni zavodi ter tebnika proizvodnje. V preteklosti z naturalnim gospodarstvom v zgodnji fevdalni dobi pa je zlasti obrambna lega razvila za središča okolij najprej gradove, nato pa zraven gradov mesta, ki so postala s kapitalizmom neoporečna središča krajin.
Grad v sestavu svojega okolja predstavlja kot organizacijska celica pomembno stopnjo v razvoju fevdalne družbe. V fevdalnem družbenem redu, ki je podrejal podložnika osebno, gospodarsko in politično fevdalcu, je bil grad tudi gospodarsko središče svoje okolice, dokler ga niso s tega, pokrajino vsestransko obvladujočega položaja, izpodrinila mesta z denarnim gospodarstvom. Mesta so na temelju obrtniških, prometnih in trgovskih privilegijev omejila središčno pokrajinsko vlogo gradov na njihovo upravno, sodno in politično dejavnost kot središča zemljiške gospoščine. Kako je grad doigraval svojo
središčno pokrajinsko vlogo v novem veku, kako je v tem času vezal zlasti s tlako in naturalnimi dajatvami okolico nase ter bil njeno središče, poskušamo v naslednjih vrsticah nakazati s primerom gornjega grada na Ptuju. Srednjeveški grad na Ptuju je bil sedež upravitelja salzburške zemljiške posesti, ki je segala od Hajdine do Središča. Salzburške zemljiške posesti so se delile na posamezne zemljiške gospoščine, kot so bile Borl, Dornava, Ormož, Središče, Vurberg itd. Ptujski grad je tudi sedež za upravo precej sklenjenega ozemlja, ki ga je neposredno upravljala salzburška cerkev s ptujskega gradu, tako da se je pokrajinski pojem ptujske zemljiške gospoščine že v visokem srednjem veku ustalil za pokrajino severno, vzhodno in jugovzhodno – od Ptuja s kakimi 30 vasmi (oziroma uradi) med Dravo, Čmnljo, Bratislavci, Slomi in Bukovci. V srednjem veku so ptujski graščaki brezuspešno poskušali vključiti Ptuj v sestav svoje zemljiške gospoščine. S sodstvom nad meščanskimi obrtniki, s podpiranjem obrti v ptujskih predmestjih, z mitnino, carino ali sejmnino zavrejo vedno tesnejše gospodarsko sodelovanje mesta z okolico.
Ko so Habsburžani 1511 nasledili salzburške škofe v posesti ptujskega gradu, so ga oddajali v zakup posameznim fevdalcem, dokler ga niso pridobili zagrebški jezuiti, ki so ga 1656 prodali grofu Valterju Leslieju, cesarskemu maršalu in poveljujočemu generalu v Vojni krajini. Z Leslieji je dobil grad Ptuj za več kot 150 let stalne rodbinske posestnike, ki so meje svoje zemljiške gospoščine ohranili trajne. Pravni temelj za posestno ustaljenost je postavil že Valter Leslie 1663 z ustanovitvijo ptujskograjskega (enotnega s češkim) fidejkomisa, to je dednega in neprodajnega posestva s posestniki, ki so samo njegovi
užitniki. Manjše pridobitve (nakup podložnika v Jiršovcih, pridobitev kmetij v Bukovcih in
Novi vasi 1658; podedovan je vinograd na Koričakovem vrhu nad Zavrčem, 1673; nakup njiv in travnikov mesta Ptuj v Rogoznici 1676; Gregoričeve kmetije v Svetincih, vasi Trnovci in Ločič ter gornine v Ločiču in zamenjava posesti na Hajdini za posestva v Novi vasi 1684 ali nakup vinske trošarine znotraj mestnega obzidja v Ptuju od meščana Petra Martina Kurtija 1690) so ptujskograjsko zemljiško posest samo zaokrožile. Pridobitev vinske trošarine v Rogatcu 1677 pa je bila zvezana s Ptujem samo začasno, ker
so jo Leslieji kmalu priključili zemljiški gospoščini v Rogatcu.
Podložnike je vezala z gradom zlasti tlaka, ki je še v poznem srednjem veku, ko so jo začele nadomeščati denarne dajatve, postavila v službo gradu vso potrebno delovno silo podložnikov. Poljska, travniška, gozdna in vrtna dela, vzdrževanje in zidanje grajskih stavb ter vožnje so v začetku novega veka ustvarjale iz podložniških vasi delavska naselja, ki so pod vodstvom županov in grajskih stražarjev oskrbovala grajsko zemljo ter vse grajske potrebe v časovno skoraj isti izmeri kot svoje lastne, tako da je gospoščina predstavljala enotno, po navodilih iz gradu upravljano in obdelovano posest. Nesposobnost gospoščinskih uprav, da se znajdejo v zmagovito najpredujočem denarnem gospodar-
stvu, turški vpadi in kmetski upori so v svojih posledicah pripeljali v XVI. in XVII. stoletju
do popolnega obubožanja prebivalstva v ravnem Pomurju in Podravju in v zvezi s tem do nujnosti, da se na novo uredijo obveznosti tlake med vasmi ter gradom. Nove obveznosti so dotedanjo, največ nedoločeno in samo po potrebah gradu narekovano tlako izpremenile v časovno in denarno določeno — razen pri popravilih grajskih stavb — ter dokončno priznale podložniškim posestvom kupnopravni značaj.
Za primer take nove ureditve tlake naj služi pogodba, ki jo je sklenila 1. I. 1698 vas Zagojiči s ptujskim graščakom Jakobom Ernstom Lesliejem; pri tem sta zastopala Zagojiče ptujski mestni sodnik Mihael Mathen in član notranjega ptujskega sveta Franc Stauber, kar kaže na skupnost interesov ptujskega mesta s ptujsko grajskimi podložniki. Po tej pogodbi, ki je samo ena od istočasnih za novo ureditev tlake, plača vsak podložnik kupno pravo v celoti v gotovini v teku leta proti pobotnici ter plačuje od vsakega posestva 8 goldinarjev letne robotnine, ki se poravna v dveh obrokih: prvi za kres in drugi za novo leto. Da podložniki robotnino poravnajo, skrbijo župan Marko Rižner ter njegova soseda Jakob Hrovat in Gregor Firbas; da pa je plačilo robotnine zemljiški gospoščini v redu, nadzoruje župana ali njegova pomočnika vsa vas. Zagojiči so dolžni, da skupaj s sosednjimi vasmi (Sabotinci, Prvenci, Strelci, Strejanci, Slomi in Žamenci) opravijo vsa potrebna dela pri senu in otavi na velikih grajskih travnikih v Kaniži, pri spravilu domače žitne desetine, skrbijo za trebljenje, čiščenje, razširjanje in obnavljanje jarkov okrog Skofičevega
gozda ter pozimi lomijo, sekajo in odvažajo led na Dravi v grad. Pri velikem lovu tostran Pesnice postavi vsako posestvo gonjača, kadar je potrebno, ali pa pošlje za nadomestilo sposobnega namestnika. Kadar gospoščina napove, poseka vsak podložnik v grajskem gozdu letno en seženj drv, jih prepelje v grad in tam razcepi. Ker daje ptujski grad ptujskim kapucinom brezplačno les za njihove potrebe, opravi vas na dan, ki ga napove gospoščina, dve vožnji kapucinom darovanega lesu, da jo bo bog v njenih kupnih pravicah bolj blagoslovil. Če pa uniči požar ali kaka druga nesreča katero koli gospoščinsko stavbo, morajo Zagojiči v sorazmerju z drugimi vasmi sodelovati z vozno, in ročno tlako, dokler ni stavba postavljena. Po teh pogodbah se je tlaka razdelila v zmanjšano tradicionalno ročno in vozno tlako ter v povečane dajatve v denarju, ki so tlako nadomestile. Ročna in vozna tlaka je stike gradu in vasi ohranjevala, nadomestila za tlako v denarju pa je .stike gradu in vasi sprostilo, a poživilo stike vasi z mestom Ptujem, kjer je podložnik razen na vaških sejmih svoje pridelke za denar prodajal. S spreminjanjem delovne tlake v denarno je padala pomembnost gradu kot središča okolja ter se stopnjevala središčna pokrajinska vloga mesta Ptuj.
Prvenci, Strelci, Sabetinci, Zagojiči. Slomi, Žamenci ter Strejaci pa so, kot je bilo že nakazano, skrbeli za travnika Stražino in Kaniža ter za vožnje domače žitne desetine, pripravljali led na Dravi in ga vozili v grad; oskrbovali so jarke okoli Škofičevega gozda, dajali gonjače za veliki lov, sodelovali z ročno in vozno tlako pri popravljanju grajskih stavb.
