SI, KAR JEŠ!

Objavil/a Anton Komat, dne 2014-03-20 ob 19:14:32

Hipokrat

Kaj naj sploh še jem, je vprašanje, ki ga vedno pogosteje slišimo vsepovsod. Večina ljudi si prizadeva pripravljati »uravnotežene« jedilnike, vztrajati pri zmernih količinah hrane, se izogibati njenim tveganim sestavinam, in v času krize, iskati popuste ali pa čim nižje cene prehranskih artiklov. Nenehno z enim očesom budno spremljamo »najnovejša spoznanja strokovnjakov«, ki nam v neštetih člankih sporočajo, kaj je dobro za naše zdravje in kaj ga ogroža. Ampak prehranske novice in nasveti si pogosto nasprotujejo; tisto, kar je bilo še včeraj priporočljivo, danes odsvetujejo, in nasprotno. Včeraj še industrijski odpadki, so danes vredni suhega zlata, recimo vlaknine v hrani. Obenem pa se v medijih nenehno ustvarjajo novi in novi jedilniki, ki propagirajo natančno določeno sestavino hrane. Tako stanje bi bilo celo zabavno, če mu ne bi nasedali tisoči posameznikov. Zapeljanci potem izpraznijo gajbice z artičokami, ki naj bi preprečevale…., police z ananasom, ki je odličen za……, stojnice z brokolijem, ki zdravi…To povzroča veliko zmedo med ljudmi. Ne pozabimo, da marketinške »modne« trende v prehrani iz ozadja vodita industrija in trgovina. In to zelo uspešno. Vedno se sklicujejo na najnovejše raziskave, ki dokazujejo natančno to, kar trenutno sporočajo. »Strokovnjaki«« pa so za svoje služenje dobičku pogosto plačani, tako kot novinarji. Toda kljub neodvisni znanstveni stroki in kljub stotinam izvedenih študij še vedno nimamo zanesljivega jedilnika, ki bi trdno podpiral naše zdravje? Razlog je v zgrešeni metodi znanstvenega dela, saj življenja ni mogoče opisati z orodji fizike in kemije, ker se nenehno izmika induktivni znanstveni metodi. Zato tudi medicina na polju prehrane zadnjega pol stoletja ni kaj dosti napredovala. Še vedno ostaja odprto vprašanje: » Kaj naj torej jemo?«

Rešitev tiči v naši preteklosti, pri naših prednikih. Ne iščimo je v današnjem času medijske manipulacije v imenu dobička le nekaterih, ampak v izročilu prednikov, ki so stoletja znali preživeti v tem prostoru. Zatorej ne nasedajte propagandnim prevaram in trikom, četudi so povezani z »neverjetnimi« popusti, ampak pazljivo prisluhnite vašemu telesu; jejte hrano, ki je telo kliče in pijte, vsakič, ko ste žejni. Jejte svežo, pestro in sonaravno pridelano hrano in pijte živo vodo, saj poznamo staro modrost: »Voda je živa, dokler teče.«

Zamisel, da prehrana podpira zdravje, je stara kot človeštvo. »Si, kar ješ!«, izvira iz pet tisoč let stare ajurvedske medicine in tudi znameniti Hipokrat nas uči: »Naj bo hrana tvoje zdravilo!« Slovenci imamo uporaben nasvet naših prednikov: »Najboljša hrana je tista, ki se najhitreje pokvari.« To nedvomno drži, vendar je meni najbolj pri srcu stara kitajska modrost: »Naj bo kmet zdravnik, zdravnik učitelj in učitelj kmet.« Torej, naj kmet prideluje hrano, ki prinaša zdravje; naj nas zdravnik uči, kako zdravo živeti; in naj nas kmet uči, kako preživeti. S to modrostjo smo pridobili drugačen pogled na probleme naše prehrane. Ta pogled je veliko širši kot je zgolj ekonomski aspekt hrane in zajema celoten horizont našega življenja. Na ta način bomo spoznali, da je naša prehrana predvsem kulturna in biotska vrednota. Pogled na hrano le iz ekonomskega aspekta, kjer sta pomembni le količina in cena, nam namreč prinaša vso paleto velikih tveganj, od zdravstvenih do problemov prehranske varnosti in suverenosti do vse bolj grozečih problemov svetovne lakote, ki trka tudi na naša vrata.

KULTURA PREHRANJEVANJA

Vse več ljudi se zaveda pomembnosti zdrave prehrane za zdravje, vendar se kljub vsemu še vedno oklepajo zdravstveno tveganih načinov prehranjevanja. Njihova prehrana temelji na vse preveč procesiranih izdelkih, ki so polni dodatkov (aditivov) in vsebujejo škodljive sestavine, kot so nasičene maščobe, soli in sladkor in v njej je premalo sveže zelenjave, poljščin, žitaric in sadja. Zagovorniki zdravega prehranjevanja nas že dolgo svarijo pred peterico »belih« nevarnosti v naši vsakodnevni hrani. Mednje spadajo: bela moka, belo mleko, bela sol, bela maščoba in beli sladkor. »Bela« živila so industrijsko procesirana, kemično obdelana in zato biotsko manjvredna in celo nevarna zdravju. Ko je tudi uradna medicina začela prepoznavati zdravstvene nevarnosti povezane z uporabo belega sladkorja v prehrani, so se na trgu hitro pojavila umetna sladila, ki naj zadovoljijo našo vse hujšo sladkorno zasvojenost. Najpogosteje uporabljana so: saharin, ciklamati, sukraloza in že zloglasni aspartam. Toda to so industrijski nadomestki, sintetične kemikalije, ki jih v naravi ni. Zato proč z njimi, v imenu zdravja!

Vedeti morate, da industrijsko proizvedena in procesirana hrana predstavlja eno največjih zdravstvenih tveganj sodobnega človeka. Spomnimo se zapisanega: »Si, kar ješ!« Sprijaznimo se z dejstvom, da ima industrijska hrana z naravo toliko skupnega kot eksponati londonskega muzeja voščenih lutk madame Toussard s svojimi živimi izvirniki. Ta hrana je torej mrtva, brez življenja, je kot mrlič, ki mu na smrtni postelji umetno polepšajo obraz. To posmrtno masko industrijski hrani predstavljajo aditivi. Aditivi naj bi torej trohnobi vdihnili iluzijo življenja in razkroju vlili pridih čutne privlačnosti. Groza, saj ljudje vendar nismo mrhovinarji! Aditivi v hrano vnašajo tisto privlačnost, ki naj bi godila našim očem ter prevarala naš vonj in okus. Toda aditivi predvsem podaljšujejo obstojnost. Daljša obstojnost prehranskih artiklov seveda povečuje možnost, da bo izdelek končno le prodan in da ne bo zaradi pretečenega roka romal med odpadke. Hkrati pa je dobro vedeti, da za praktično noben aditiv v hrani niso izdelane celovite in verodostojne študije o njihovih, predvsem dolgoročnih, tveganjih za naše zdravje. Čakanje na »dokončne dokaze« o (ne)škodljivosti torej pomeni, da zavestno zastavimo svoje zdravje in zdravje svojih otrok za dobiček le nekaterih in čakamo. Toda čakanje na »dokončne« dokaze ni nič drugega kot čakanje v prenapolnjeni čakalnici bolnišnice v upanji, da zdravnikova diagnoza za nas ne bo usodna. Previdnost je torej na mestu. Ni vse lepo, kar se sveti in ni vse zdravo, kar zapeljivo diši in hrustlja.

Nezdrava prehrana je neposredno povezana s porastom degenerativnih kroničnih obolenj, kot so kardiovaskularna obolenja, rak in diabetes, motnje hormonskega ravnovesja, oslabelost našega imunskega sistema ter hitro naraščanje debelosti. Kar 80% vseh degenerativnih obolenj je povezano z industrijsko hrano. In pomnimo, Slovenci smo v incidenci raka na želodcu in črevesju na drugem mestu v EU! Ker smo se naivno odrekli pridelavi in pripravi lastne hrane, smo skrb za hrano predali v roke nekoga drugega, s tem pa velik del upravljanja naših življenj. Mejnik med zdravjem in boleznijo predstavlja hrana.

Vemo, da ni zdravo pretiravati z rdečim mesom, zato je premik iz živinoreje v rastlinsko pridelavo poljščin, vrtnin in sadja eden izmed pomembnih vidikov zagotavljanja zadostne količine hrane za vse ljudi (za 1 kg govejega mesa potrebujemo kar 20 kg žitaric). Drugi ukrepi pa morajo biti povezani s povečano lokalno samooskrbo s svežo, živo hrano skozi afirmacijo lokalne pridelave in lokalne porabe.

Skrajni čas je torej, da modrost prednikov povežemo z novo kulturo preživetja, obudimo domače vrtove, rešimo male kmetije in obnovimo lokalne tržnice. Pridelava in poraba hrane morata potekati znotraj lokalne skupnosti, torej na kratkih dobavnih poteh med »vilami kmeta« in »vilicami meščana«. Ali še veste, kako diši jabolko obrano pred nekaj urami?

Ali se spomnite okusa korenčka iz domačega vrta ali omamnega vonja ajdove kaše z jurčki?

KULTURA DOMAČEGA VRTA

Vse bolj postaja priljubljeno vrtičkarstvo po načelu »vzgoji si sam«. V Sloveniji je bilo vrtičkarstvo pomembna tradicija, ki pa jo je močno načela globalizacija z verigami marketov in obiljem cenene industrijske hrane, proces, ki se danes končuje z vsemi problemi, ki jih je prinesel. Vrtičkarstvo je možno hitro obnoviti, s spremembo nepotrebnih zelenih trat v vrtove, z organiziranimi skupnostmi vrtičkarjev na zemljiščih v urbanih sredinah ali enostavno preko najema oziroma zakupa zemlje pri lastnikih zemljišč. Ti so lahko občina, Sklad kmetijskih zemljišč ali pa kmet. Zemlje je še vedno dovolj in tudi blizu naselij se je da najti , potrebno se je le organizirati v skupnost vrtičkarjev, za kar pa je najboljša oblika društvo. Društvo, ki kmalu postane društvo prijateljev, ki se družijo, prirejajo izlete, tekmovanja in predavanja ali pa se enostavno imajo fajn, kot temu pravimo. Prijetnega druženja nam vsem manjka.

Vrtičkarstvo prinaša številne družbene koristi, poleg fizične aktivnosti in mentalnega zdravja ljudi, njihovo druženje in sodelovanje ter obujanje tradicionalnih znanj, ki vse bolj izumirajo. Ta znanja pomenijo sposobnost prilagajanja ljudi na lokalne naravne razmere tudi v izrednih razmerah in so temelj trajnostnega razvoja sveta.

Vrt je ogledalo človeka in njegovega odnosa do narave. Pameten in občutljiv odnos do vrta izvira iz spoznanja, da moramo ljudje živeti v sožitju z drugimi oblikami življenja na tem planetu. Imamo pa še drug pogled, ljudi, za katere vrt postane vojaški poligon za preizkušanje nevarnega kemičnega orožja in bojišče vojne proti naravi. Seveda ne moremo in ne smemo razvrščati ljudi v skrajnosti, poznam tudi takšne, ki le včasih posežejo v arzenal kemičnih pripravkov. Pred dobo sodobnih pesticidov so bili vrtovi prav imenitni. Tudi med nami še žive starejši ljudje, ki se spominjajo obilnih pridelkov sadja in zelenjave ter mnoštva cvetlic, vse je kipelo od zdravja in rodovitnosti. V tistih časih ni bilo ničesar, kar lahko stresamo in polivamo na vrtove danes, niti kemičnih gnojil niti pesticidov. Nekateri so uporabljali omejene količine žvepla, bakrovega sulfata ali apna, morda nikotinske pripravke ali izvlečke piretruma. Toda ti naravni strupi so hitro razpadli, uničili so le škodljivce, ki so jim bili namenjeni, druge žuželke pa so v glavnem ostale nepoškodovane. Veliko vrtnarjev takrat sploh ni »škropilo«. Sprijaznili so se pač s tem, da so imeli enkrat »slabo leto za to«, drugič »slabo leto za ono«, vendar se je naravno ravnovesje spet samo vzpostavilo in na koncu so bili s pridelkom zadovoljni. Tako stanje lahko vzdržujemo, ko se sprijaznimo, da nam narava, oz. t.i. škodljivci poberejo svojo desetino. Če pa v svoji sebičnosti na to pod nobenimi pogoji ne pristanemo, postanemo kemični bojevnik proti naravi. S tem pa, tako kot konvencionalni kmetje, postanemo plen industrije, ki nas poskuša ujeti v začarani krog kemične odvisnosti.

To je tako kot z drogami, čim enkrat poskusimo, postanemo odvisniki. Potem je težko prenehati, pa čeprav je ogroženo naše zdravje in življenje.

Prvi pogoj, da se ujamemo v agrokemično odvisnost, je gledanje na posamezne probleme neodvisno od celote. Toda, kadar imamo opravka z življenjem, pa poenostavljena odločitev ni nikoli pravilna odločitev. Tudi zdravljenje posledic ni prava pot, kajti najti moramo vzrok. Recimo: pretirana uporaba kemičnih gnojil povzroča šibkost in neodpornost rastlin. Rastline so nenehno »žejne« in postanejo vodene, ker njihova tkiva zaradi povečanega osmotskega tlaka nenehno vpijajo vodo. Ker je njihov koreninski sistem šibak, ne zmorejo tekmovati s pleveli. Če rastline rastejo na zemlji, ki ji primanjkuje humusa, so manj odporne proti boleznim. Skratka, če gre pridelovalcem le za količino pridelka, si sami kličejo hudo uro na svoj vrt ali njivo. Npr. pridelovalci krompirja že vrsto let uporabljajo kemikalije, da zavarujejo krompir pred rjo. Posledica je, da so nove sorte krompirja, ki jih sedaj pridelujejo, izgubile vso naravno odpornost. Če jih ne bi ves čas ščitili s pesticidi, bi preživele zgolj sorte, odporne proti rji, in škropljenje proti rji ne bi bilo potrebno. Še bolj je to izrazito pri starih sortah sadnega drevja, ki so naravno odporne proti številnim obolenjem. Zamenjajte jih z novimi hibridi, kontejnerskimi rogovilami, in zagodli vam bodo številne nevšečnosti. Posledica bo, da brez škropilnice, polne pesticidov, ne bodo nič rodili. Seveda pa polivanje rastlin s pesticidi sproži še več kot zgolj spodbujanje škodljivcev, da razvijejo čedalje večjo odpornost. Prej ali slej bodo postali še večje zlo, kot so bili prvotno, ker jih bo vse več. Če pogledamo katerikoli priročnik o škodljivcih iz 50-tih let, boste našli opisanih največ 120 vrst, danes pa njihovo število presega 1.000 vrst. Kaj smo torej dosegli s kemično vojno proti življenju?

Toda pesticidi imajo še eno usodno posledico, ubijajo življenje v prsti. Prst je produkt življenja in daje življenje. V njej najdemo na milijarde živih bitij, ki opravljajo eno izmed bistvenih opravil v kroženju snovi in energije v ekosistemu, razgradnjo oz. dekompozicijo organske snovi. V tej izjemno pomembni ekosistemski funkciji sodeluje množica bakterij, alg, gliv in drobnih živalic, ter deževniki. Teh bitij je v rodovitni prsti več kot 30 ton na hektar. Vsaka vrsta ima točno določeno opravilo, brez katerega ves krog ne bi deloval. Uporaba fungicidov v predpisani količini zanesljivo uniči večino gliv prsti, hkrati pa še celotno čredo deževnikov, ki tehta 6 do 8 ton na hektar plodne zemlje. Pomislite, da uničenje deževnikov pomeni uboj bitij, ki nam v dvajsetih letih zamenjajo vso prst, ob tem pa je v njihovih iztrebkih (glistinah) pet krat več dušika, sedemkrat več fosforja in enajstkrat več kalija kot poprej v prsti, ki jo požirajo. Če pustimo deževnike živeti, ne potrebujemo več kemičnih gnojil. Mimogrede, katerokoli dušikovo gnojilo, ki zakisa tla, zdesetka deževnike. Obenem pa nam še zračijo prst in vse to delajo zastonj! Če nadaljujemo kemično nasilje, npr. z insekticidi, bomo uničili vse drobne žuželke in pražuželke, ki nenehno grizljajo, glodajo in žvečijo obilje organskih ostankov v prsti in jih s tem pripravljajo za nadaljnjo predelavo v humus. Herbicide ponavadi uporabljajo za boj proti plevelom. Toda pleveli so živa priča napak, ki jih delamo s prstjo. Pleveli nam govore tiho zgodbo o tem, kako narava poskuša ozdraviti prst, v kateri je človek porušil naravno ravnovesje. To dejstvo so poznali že naši predniki, zato so pustili polja leto dno v prahi. Samonikle zeli so spet poselile tla in jih obogatile s svojimi mnogoterimi izločki. Pleveli imajo praviloma daljše korenine od gojenih rastlin, zato prinašajo na površje številne snovi, ki so drugače nedosegljive pridelku. Dvigujejo tudi obilje vode iz globljih plasti. Pustimo rasti plevele tam, kamor spadajo, in zato ne bodo rasli tam, kamor ne spadajo. Če pa uporabimo herbicide, moramo vedeti, da imajo dolgoročne učinke, preko rastlin in prsti do človeka. Ker motijo delovanje encimskih sistemov v rastlinah, imajo te zelo znižano sposobnost vnosa mineralov, kot so železo, magnezij, mangan in cink v svoja tkiva. S tako osiromašenimi rastlinami pa se hranimo ljudje in ob pomanjkanju mikroelementov trpimo za obolenji jeter in padcem odpornosti. Vsak kemični udar s pesticidi konča svojo pot v prsti z vsemi razdejanji, ki jih povzroča, kajti le 0,1 % strupa doseže ciljnega škodljivca. Ostalih 99,9 % pa pobije vsa živa,bitja, ki so slučajno takrat ob nepravem času na nepravem mestu. Zelo neracionalna tehnologija je to, ki ima le eno tisočinko verjetnosti zadetka. Od tisoč izstreljenih krogel le ena zadene tarčo. Toda tarča smo tudi mi ljudje, kajti vsi strupi, ki jih polijemo v naravo končajo v naših krožnikih s hrano in kozarcih z vodo. Obdelovanje vrta brez kemikalij je priložnost, da obračamo sile narave sebi v prid, ne pa da postanemo žrtve teh sil.

KULTURA DOMAČE KUHINJE

Pri hrani moramo enakovredno upoštevati vse tri njene vidike: je vir življenja, kulturni fenomen in blago na trgu. S privrženostjo le ekonomskemu vidiku sta postala pomembna le dva kazalca: velike količine in nizke cene. Biotska kakovost hrane ni več pomembna. Zato vse manj vemo, kaj v resnici jemo. Posledica je seveda uničeno zdravje ljudi in že omenjena eksplozija degenerativnih bolezni.

Sodobna povprečna družina naj bi porabila za pripravo kosila pol ure. Cilj industrije pa je skrajšati ta čas na 15 minut. Ponuja se nov rod »prenosnih« prehranskih izdelkov, ki jih lahko použijemo kjer koli in kadar koli, brez kakršnih koli predpriprav. Ne zavedamo pa se, da je to v bistvu naklepen umor domače kuhinje in konec kulturnih odnosov med ljudmi.

Tisočletja je hrana odražala kulturo človeških skupnosti. Pri resnični hrani okusa ni mogoče ločiti od kraja porekla in če ljudje želimo ohraniti ta okus, moramo ohraniti tudi deželo, iz katere izvira. Ugotovimo, da moramo storiti kaj za zaščito ekologije kraja, kjer nastaja. Kultura hranjenja niso zahtevni recepti iz uvoženih pridelkov in sintetičnih dodatkov. Okus in vonj je treba obuditi od mrtvih, s tem pa bomo ob štedilniku in domači mizi obudili tudi razrahljane družinske vezi. Kaj hitro bomo spoznali, kakšne čudežne moči ima doma pripravljena hrana. Spoznati moramo, da je najbolj zdravo živeti z živo hrano, ki raste okrog nas, kajti sezonska hrana je zakon zdravega življenja. Z njo spremljamo letne čase in potujemo skozi presenetljivo pestrost, ki nam jo v vsakem mesecu nudi bogato obložena miza narave. Ne pozabimo, da se je človeška vrsta skozi evolucijo prilagodila cikličnosti letnih časov in lokalnim razmeram preživetja. Hrana je kulturna dobrina in del naše kulturne dediščine, tako kot so to stavbe, stare knjige ali pa ljudsko izročilo, pravljice in pripovedke. Če je priprava hrane obred, postane hrana umetnina, kuhinja pa kreativna delavnica. V takem okolju pridobi hrana magično moč darila. Hrana postane simbol radosti darovanja in magična moč darov se nam kaže z omamnim vonjem v hiši, ki nam obudi speče čute in čustva. Tako mrzla hiša postane topel dom in njegovi stanovalci družina, ki jih duhovno povezuje skupni obred za mizo. Skupni obroki so temeljni duhovni obred družine. Z njimi vred umre tudi družina.

ZAKLJUČEK

Trajnostna lokalna prehrana prinaša več zdravja, boljšo prehranjenost, zanesljivejšo dostopnost, manjšo porabo neobnovljivih energetskih virov (nafta, plin) in vode, manj ali nič procesiranja hrane in večjo kvaliteto življenja lokalne skupnosti saj ves dohodek iz pridelave in prometa ostaja v lokalni skupnosti, ne pa, da konča na računih v tujini.

Ob poznavanju teh dejstev se bodo ljudje lažje odločali za lokalno sezonsko pogojeno svežo hrano in njen razvoj podpirali s svojimi nakupi. S svojimi nakupi, čeprav so naše denarnice v času krize tanke, lahko množično podpiramo razvoj v smeri bolj zdravega življenja in varnejše prihodnosti.

Tudi v času krize hrane ne smemo obravnavati zgolj kot strošek, ki ga moramo zmanjšati. Hrana izgrajuje in premika vaše telo, poganja vaše misli in vam prinaša zdravje – ali bolezen. V Sloveniji porabimo 20% družinskih dohodkov za prehrano, kam gre ostalih 80%? Najbrž za številne stvari, ki jih sploh nujno ne potrebujemo, pa jih vseeno kupimo in nam je potem žal. Preverite vse svoje nakupe in spoznali boste, da je zdrava hrana naložba, ne pa strošek!

Skrajni čas je torej, da modrost prednikov povežemo z novimi znanji v novo kulturo preživetja, obudimo domače vrtove, rešimo male kmetije in obnovimo lokalne tržnice. Pridelava in poraba hrane morata potekati znotraj lokalne skupnosti, torej na kratkih dobavnih poteh med »vilami kmeta« in »vilicami meščana«. Vse lepo in prav boste rekli toda, kako naj brez agrokemičnih sredstev zagotovimo dovolj hrane za ljudi? Vse več referenčnih raziskovalnih študij potrjuje, da je sonaravno (ekološko, organsko) kmetovanje po številnih pokazateljih boljša rešitev, da o zdravstvenih in okoljskih posledicah niti ne govorim. Študija Rodale Institute (Kutztown, Pennsylvania) povzema rezultate kar 30 let trajajoče analize primerjav med organskim in kemično podprtim kmetijstvom. Le nekaj dejstev: organsko kmetovanje je trikrat bolj donosno, porabi 45% manj energije in 20% manj vode, v suši je pridelek 31% večji in ne uporablja nobenih nevarnih kemikalij. Po triletnem prehodu iz kemičnega v organsko pridelovanje se količina pridelka izenači, stroški pa so pri organskem bistveno nižji, čeprav zaposluje 30% več delovne sile. Končni rezultat teh premikov je, da kmet dobi več, kupec pa plača manj, torej je smiselno, da tudi s svojimi nakupi podpiramo pridelavo take hrane. Na ta način bo vse več kmetij pridelovalo zdravo hrano in njene cene se bodo znižale.

Pri teh prizadevanjih naj nam bo vodilo, da naše zdravje temelji v zdravju prsti. Sestavine zdrave rodne prsti preko rastlin vstopajo v naše črevesje in v vse celice naših teles. Zato je živa prst temelj preventivne medicine, s tem pa varovanja našega zdravja. Tako smo se povrnili na domači vrt ali bližnjo ekološko kmetijo. Vredno je poskusiti, pa še zdravo je!

Anton Komat

svobodni raziskovalec, ekolog in pisatelj

Print Friendly, PDF & Email

ŽIVILA, KI UBIJAJO RAKA

 

V zadnjem času je bilo opravljenih veliko študij in študij o tem, kako snovi v zelenjavi in ​​sadju ne morejo preprosto spodbujati zdravega telesa, temveč tudi zdraviti bolezni. Zlasti veliko takih študij se nanaša na boj proti raku. Vedno več znanstvenikov ugotavlja, da so lahko navadni popolni izdelki odlična sredstva za preprečevanje in zdravljenje. Zdi se mi, da tudi znanstvenikom ni treba razumeti, da je zdaj, kar jemo, strup. Normalni resnični izdelki lahko normalizirajo delo telesa. In ko telo normalno deluje, potem mutanti v njem ne rastejo.

9 izdelkov za ubijanje raka | 9 izdelkov, ki ubijajo raka

In v podporo temu, tu so nekateri rezultati raziskav, ki govorijo o tem, kaj so najpreprostejši izdelki sposobni.

Znanstveniki verjamejo, da lahko nekatere specifične proteine, encime in posebno kodiranje našega imunskega sistema aktivirajo nekatere snovi za boj proti rakavim celicam. Verjamejo, da v naravi in ​​zlasti našem telesu ni nobene vrste rakavih celic ali kakršnih koli “napačnih” celic na splošno, ki jih človeški imunski sistem ne more premagati. Med raziskavami mnogi znanstveniki sklepajo, da je “rakava pandemija” posledica neučinkovitosti beljakovin, ki jih uživamo. Obstaja malo neučinkovitost in pomanjkanje nekaterih beljakovin. Neučinkovitost beljakovin izhaja iz pora teh skozi toksine, prisotne v hrani, s kemično kontaminacijo hrane, zatiranje naravne funkcije imunskega sistema, kar vodi do mutacije DNA in posledične pomanjkljive (mutirane) zgradbe celic, ki v odsotnosti nekaterih aminokislin doživljajo nenadzorovano rast. Plus, ne jedo pravih beljakovin in obstaja v stalnem primanjkljaju 20 esencialnih aminokislin, da bi zgradili “prave” celice našega telesa.

Razumeti moramo, da so v primeru aminokislinskega stradanja celice še vedno konstruirane (pravilno, ne umremo takoj) in pomanjkanje ene, dveh ali treh aminokislin. Ampak, so zgrajeni okvarjeni ali, kot pravijo, mutirani. Seveda tudi rastejo hitreje kot polno (ker je gradbeni material manj potreben). Kot da postanejo razlogi za nastanek in razvoj rakavih tumorjev razumljivi in ​​načeloma je jasno, kako ravnati z njimi. 
Ali je res ali ne, ne vem. Toda znanstveniki zdaj pravijo, da je to mogoče. Znanstveniki trdijo, da skoraj vse “dostojne” (ki jih ni kupila prehrambena industrija) – odstranjevanje umetnega sladkorja, rafiniranih izdelkov in dodajanje potrebnih snovi, ki jih vsebujejo naravne proizvode, lahko tekmujejo.

Seveda, če dobimo celoten sklop aminokislin, ki jih potrebuje telo. In šel do njih in še nekaj snovi, ki so jih našli znanstveniki, da bi lahko zavirajo rast ali celo popolnoma ubiti rakave celice.

Poleg koristi nekaterih snovi so znanstveniki v raziskavi našli čudno stvar – zdrave celice, ki so jih po kemoterapiji poškodovale, izločajo več beljakovin, kar pa povečuje preživetje (!) Rakavih celic. Znanstveniki pravijo, da kemoterapija začasno ubije določeno število rakavih celic, kasneje pa se še bolj upirajo sodobnim metodam zdravljenja in se še več pomnožijo, “zaščitene” z okoliškimi normalnimi celicami. Še vedno se znanstveniki ne strinjajo popolnoma, da je treba preklicati kemoterapijo, vendar dodajajo, da boj proti raku ne more biti popoln brez določenih snovi, ki jih vsebujejo nekateri izdelki. In z ustrezno prehrano, zdravljenje ima vse možnosti za uspeh.

V študiji, ki je bila objavljena v reviji Science Translational Medicine, so onkologi odkrili molekulo TIC10, ki lahko aktivira lastno zaščitno funkcijo telesa in sproži program za uničenje rakavih celic. Molekula TIC10 aktivira proteinski gen TRAIL (ligand, ki inducira apoptozo, povezan s tumorsko nekrozo). Že dolgo je ta protein predmet raziskovanja znanstvenikov, ki razvijajo nova zdravila, ki so učinkovitejša od tradicionalnih načinov zdravljenja rakastih tumorjev.
Protein TRAIL, ki je naravni del človeškega imunskega sistema, preprečuje nastanek in širjenje tumorjev v človeškem telesu. Zato se verjame, da povečanje aktivnosti beljakovine TRAIL ne more imeti takih toksičnih učinkov na telo kot kemoterapijo. 
Druga pozitivna prednost je, da TIC10 aktivira gen TRAIL ne samo v rakavih celicah, temveč tudi v zdravih. Z drugimi besedami, povezuje zdrave celice, ki mejijo na rakave celice, v postopek boja proti mutantom, kar je kardinalna razlika od kemoterapije.

Toda zakaj vsi ti znanstveni izračuni. In dejstvo, da so številne naravne snovi, ki jih vsebuje preprosto, z nekakšnimi proizvodi, tudi sprožilni mehanizem za nastanek in aktiviranje beljakovin TRAIL. Zdravilne celice prejmejo “push”, da povečajo število receptorjev TRAIL za ubijanje raka.

Seveda je večina raziskav in eksperimentov doslej potekala predvsem na živalih in znano, da nismo zelo podobni našim biokemičnim procesom, vendar so še vedno te študije zelo spodbudne. Mnoge preučevane snovi je načrtovano samo za preskušanje pri ljudeh, in menim, da se bodo številni bolniki z rakom strinjali s temi študijami. Zato pričakujemo sto odstotno potrditev teh študij. 
Medtem nam nič ne preprečuje uporabe teh izdelkov, a nenadoma delamo in v resnici, kasneje pa bomo to znanstveno potrditev dobili! 
No, potem.

Tukaj je 9 izdelkov, ki jih znanstveniki trenutno predstavljajo kot izdelke, ki spodbujajo aktivacijo proteina TRAIL, zatiranje razvoja tumorjev v človeškem telesu in celo uničenje teh tumorjev.

1. kurkuma

9 izdelkov za ubijanje raka | 9 izdelkov, ki ubijajo raka | kurkumaKurkumin velja za najmočnejšega antioksidanta, ki ga najdemo v priljubljenem začimbu kurkuma in ima številne koristne lastnosti za zdravje. Nedavna študija, ki jo je vodila raziskovalna skupina v Münchnu, je pokazala, da kurkumin lahko prepreči nastanek metastaz.

Ugotovljeno je bilo, da ima kurkumin protivnetne in antioksidativne učinke z zaviranjem dejavnika tumorske nekroze-alfa (TNF-alfa). Predlaga se, da lahko njen učinek na endotelno funkcijo posreduje z zatiranjem vnetja in uravnavanjem oksidativnega stresa z zmanjšanjem regulacije TNF-alfa.

Povzetek ene izmed najbolj obsežnih raziskav na dan kurkuma je bil objavljen v spoštovati znanstveni svet Ekološko James A. Duke. On je pokazala, da je kurkuma, odlične za medicinske lastnosti mnogih zdaj obstoječih zdravil za boj proti raku, in poleg tega, kot se je izkazalo pri zdravljenju številnih kroničnih bolezni, nima nobenih stranskih učinkov.

2. Morske zelenjave

Nori , hijiki , Wakame (undariya cirrus) , arame , Kombu in druge užitne morske alge so le nekaj sort morskih zelenjave imajo močne učinke na raka. So bogat vir mnogih čudovitih hranil, vključno z magnezijem, kalcijem, železom, prehransko joda, itd

Pred kratkim odkrili najdemo v morskih rastlin proti raku te snovi (ki niso navedeni v članku 9 izdelkov za ubijanje raka | 9 izdelkov, ki ubijajo raka | morske algeimena snovi) imajo velik pozitiven učinek pri zdravljenju raka na debelem črevesu in za preprečevanje nekaterih drugih vrst raka. Samo veliko vlogo te snovi igrajo v preprečevanju nezaželene vnetja in kronične oksidativnega stresa, ki so dejavniki tveganja za razvoj raka. Morska zelenjava že dobro raziskana kot hrane, bogate z protivnetnimi in antioksidativnih spojin. Znanstveniki pravijo, da je treba še posebej opozoriti na pomen teh izdelkov v anti-estrogena vrst raka, predvsem raka na dojki.
Snovi, ki jih vsebuje alge, spreminjanje in urejanje različnih vidikov normalnega ženskega menstrualnega ciklusa, tako da že dalj časa (desetletij) Izločanje “presežek” estrogena v folikularni fazi cikla se zmanjša.

3. Grozdje in Resveratrol

Pred kratkim je odprte snovi resveratrol zdaj predmet več študij. To fenolno spojino, ki je v rdečega grozdja, kot pravijo znanstveniki, ima velik potencial, da postane eden izmed najmočnejših antioksidantov. Zdaj, na osnovi tega, že poskušajo ustvariti “tablete” za raka.

9 izdelkov za ubijanje raka | 9 izdelkov, ki ubijajo raka | grozdje | resveratrolResveratrol ni samo antioksidant in antimutagen, ampak tudi zmanjšuje oksidativni stres, ki povzroča odmiranje celic (pomlajevalno jabolka se je izkazalo, grozdje). Resveratrol je bila najdena v študijah, da inhibirajo tvorbo dušikovega oksida in dejavnik tumorske nekroze TNF LPS-stimuliranih Kupfferjevih celic. 
* Kupfferjeve celice so celice, ki jih jetra proizvajajo iz makrofagov. Kronična prekomerna proizvodnja dušikovega oksida in TNF-A zaradi kronične okužbe lahko povzroči resno poškodbo jeter. 
Po mnenju znanstvenikov resveratrol popolnoma preprečuje bolezen sarkoidoze, katerih vzroki še niso bili pojasnjeni.

Morda je najpomembnejša lastnost resveratrola njegova sposobnost zaviranja ciklooksigenaze-2 (CoX-2). Ta snov CoX-2 je povezana z nastankom raka in nenormalnimi tumorji v prebavnem traktu. V študiji so pokazali inhibitorje naravnega CoX-2, kot je resveratrol , da bi zmanjšali tveganje za raka in predkuzno rast.

Zelo velika študija z zelo velikim številom grozljivih izrazov. Ampak bistvo je, da je resveratrol odlično preventivno sredstvo proti izobraževanju raka in različnih mutacij tumorjev, ubijanje rakavih celic, bori oksidativni stres “staranja” normalne celice (to pomeni, da vpliva na mlade telesa) in ima še vedno nepredvidljivo maso uporabnih lastnosti. Eden od raziskovalcev je dejal: “Trudimo se ustvariti drog, ki temeljijo na resveratrol , če pa je že v rdečega grozdja, nato pa, kot sem razumel, da je dovolj, da uporabljajo vsak dan, za uspešno profilaktirovat več vrst bolezni, ne le raka.”

Seveda ne pozabimo, da govorimo o naravnem grozdju. Mimogrede, kot sem napisal v post na alkohol , se resveratrol ne pojavlja samo v rdečega grozdja, ampak še vedno je v borovnice, arašidi, kakavovih zrn in zdravilo rastlinskega velikan dresnik.

4. Chlorella

Znanstveniki v Južni Koreji, je pred kratkim ugotovila, da se karotenoidi iz Chlorella mogoče učinkovito uporabiti za preprečevanje raka pri ljudeh. Preiskujejo S. Ellipsoidea – ki je glavni karotenoid violaxanthin in C. vulgaris, katerega glavni karotenoid – lutein. 
Znanstveniki so raziskovali aktivnost semipurified ekstraktov teh karotenoidov proti raku ljudi in ugotovili, da inhibirajo rast rakastih celic v odvisnosti od odmerka.

Klorofil nevtralizira toksine okolja in onesnaževala. To pomaga prenašati 9 izdelkov za ubijanje raka | 9 izdelkov, ki ubijajo raka | klorellakisik v krvi v vse celice in tkiva. Rak ne more uspevati v celicah, ki so popolnoma dobavljene s kisikom. Klorofil igra pomembno vlogo pri sposobnosti razstrupljanja klorelle iz težkih kovin in je naravni zdravnik ran (takoj se spomnite naša kurba!). Obstajajo dokazi, da klorofil zmanjšuje sposobnost rakotvornih snovi, da se vežejo na DNA v glavnih organih. Njegove protimagnetne lastnosti pomenijo “zaščito” toksinov, ki jih vsebujejo številni farmacevtski pripravki.

Sama po sebi ne bodo veliko dodati: rastlinske karotenoidi, ki pravijo znanstveniki v študiji (p-karoten, lutein, violaxanthin neoxanthin, zeaksantin), poleg alge, predvsem prisoten v kloroplastih višjih rastlin. Ti predstavljajo 98% vseh karotenoidov zelenih listov. 
Tukaj, recimo, ljudska modrost? Zeliščna medicina je bila vedno eno pomembnih zdravilnih ljudskih zdravil.

To pomeni, da se izkaže, da je pravilno prehranjevanje, ustrezno preobremenjevanja telesa s kisikom (velika število mutiranih celic, se rodi in se razvija v anaerobnem okolju) in daje telesu nekaj “dodatnega” materiala, da lahko živijo zelo dolgo, zdravo bivanje in mlado!

Mimogrede, se zdi, da sem to Chlorella raste s steklenico vode, ki sem jo strukturirati različne kamna. 
Ok, gremo naprej

5. Zeleni čaj

9 izdelkov za ubijanje raka | 9 izdelkov, ki ubijajo raka | zeleni čajVelik rezervoar znanstveniki preučevali snovi vsebuje katehine,povezanih z flavonoidov. Pod pazljivo pozornostjo je dobil zeleni čaj. Posebnega pomena za raziskovalce je epigalokatehin-3-O-galat (EGCG), ki je glavni katehin v zelenem čaju. 
Na primer, Južnokorejski raziskovalci so ugotovili, da EGCG blokov TNF faktor, seveda ovira pri delu nekaterih pro-vnetnih kemikalij v telesu, predvsem v gladkih mišic v žilni sistem.
Študija 2009, ki ga Chonbuk National University Medical School poteka, je ugotovil, da je glavni mehanizem delovanja EGCG v smislu zatiranja TNF fractalkine vnetna sredstvo, ki sodeluje pri nastanku ateroskleroze, in vpliva na čvrstost in elastičnost arterij.

6. Zelenjava križne družine

Poleg dejstva, da križnic vsebujejo vitamine, minerale, hranila, itd, ki jih vsebuje tudi veliko kemikalij in snovi, ki se imenujejo glukozinolati . Te kemikalije so presnovi v telesu padcu na več biološko aktivnih spojin, ki so že dobro znano, da imajo učinke proti raku. Rukola, zelje, brokoli, zelje, brokoli, cvetača, kolerabice, vse vrste solat, vodna kreša, zimske kreše, hren, redkev, repo, rutabaga, kitajsko zelje, gorčična semena in zelišča so le nekateri predstavniki različnih vrst križnic bogatih hranilne snovi, vključno z zgoraj navedenimi karotenoidov (beta karotena, luteina, violaxanthin neoxanthin, zeaksantin).

Biološko aktivne spojine, kot so indoli, nitrili, tiocianatov in izotiocianati v teh 9 izdelkov za ubijanje raka | 9 izdelkov, ki ubijajo raka | križasta zelenjavazelenjavi preprečevanje raka, zaščito celic pred poškodbami DNK s pomočjo za inaktivacijo karcinogenih povzroči smrt rakavih celic, zavira tvorbo krvnih žil tumorjev (angiogenezo) in tudi preprečuje migracijo tumorskih celic (potrebna za metastazo).

Kot vedno, so Japonci pred celotnim planetom. Veliko stvari poznajo in se tiho skrivajo od preostalega sveta. Po zadnjih podatkih japonci v povprečju jedo 120 mg. glukozinolati , povprečni evropski pa le 15 mg. 
Kdo so najdaljši preživeli na našem planetu in imajo najmanj število bolnikov z rakom? Treba je razmišljati.

7. Paradižnik

9 izdelkov za ubijanje raka | 9 izdelkov, ki ubijajo raka | paradižnikŠtevilne študije so ugotovile, da redna poraba paradižnika znatno zmanjša tveganje za nekatere vrste raka, pa tudi odlično preventivno orodje za bolezni srca in ožilja, zlasti koronarno srčno bolezen. Veliko snovi v paradižniku pripisujemo zdravilnim lastnostim, še posebej pozorno spremljamo enega izmed karotenoidov – likopena (ki je tudi v že omenjenih algah). 
Zmeren učinek rednega vnosa paradižnikovega soka (naravni!) Zagotavlja zahtevano količino karotenoidov, ki vplivajo na proizvodnjo vnetnih mediatorjev, kot sta TNF-alfa in TRAIL protein.
To je potekala tudi v različnih raziskav karotenoidov je pokazala, da mnogi od njih (zgoraj) pomemben vpliv ne le na dejavnike tveganja za raka, ampak tudi prispeva k splošni pomlajevanje in promocija zdravja, ki ga tudi “anti-aging” dejavnikov.

8. Zdravilne gobe

Zgodovina pravi, da so gobe že več kot 5000 let v medicinske namene uporabljene kot odlično zdravilo. Sedaj aktivno raziskane protivirusnih in sredstva proti raku, so na voljo v 57 vrstah gliv (gobe imena, spet ni prikazan). In na Kitajskem in na Japonskem v našem času se 270 vrst gob uporablja za medicinske namene. 
V številnih študijah, glede na raka center (MSKCC), so preučevali v šestih komponent različnih gliv na njihovo učinkovitost proti človeških rakih: lentinan – komponenta shiitake, schizofilan , povezano spojina aktivna heksozni (AHCC) , D-frakcija glive Maitake in dve komponenti gliv Coriolus versicolor.

Coriolus versicolor (Tricotor večbarven, turški rep, tramet) je zelo pogosta gobova gliva, ki jo najdemo po vsem svetu. Kot medicinska goba v kitajski medicini se imenuje Yong-zhi.

Tramet vsebuje dva redka polisaharida: polisaharid K (PSK) in polisaharidni peptid (PSP) , ki 9 izdelkov za ubijanje raka | 9 izdelkov, ki ubijajo raka | zdravilne gobepovečata zaščitne sile v telesu. To je še posebej pomembno za onkološke bolezni. Priprave iz gob Trametes versicolor od leta 1991 (že tako dolgo nazaj (!), In še vedno ne vemo ničesar) so odobrili Ministrstvo za zdravje Japonske in se uspešno uporabljajo v medicinski praksi kot glavno zdravilo proti raku. Nedavne študije so pokazale, da Trametes zelo obetavno zdravilo, kot je prikazano s številnimi proti raku učinke izpostavljenosti in kaže izrazit porast aktivnosti kemoterapevtskih lastnosti trenutno veljavnih drog. Trenutno na Japonskem, se pogosto uporabljajo, ta zdravila, kot obvezen dodatnega sredstva za zdravljenje raka dojke, pljučnega raka, požiralnika, želodca in raka danke.

Polisaharid K (PSK) je označen z najvišjo aktivnost proti raku v predhodnih študijah v laboratoriju in vitro ter in vivo, in v kliničnih raziskavah na ljudeh. Predhodne študije v drugih laboratorijih, poteka zdaj (in medtem, Japonci ga uporabljajo za 25 let), so pokazale, da lahko K (PSK) občutno zmanjša nastanek in rast mutagenih celic, so rakave celice nastala kot posledica sevanja, kot tudi rasti obstoječega raka in njihove metastaze.

9 izdelkov za ubijanje raka | 9 izdelkov, ki ubijajo raka | shiitakeLentinan , snov vsebovana v shiitake gobe – molekula B-1,6-1,3-D glukan imajo polivalentno akcijo na organizem: povečanje zorenja hitrosti makrofage, NK celice in citotoksičnih T limfocitov (CTL); podaljšuje trajanje njihovega življenja; inducira in povečuje litičnih aktivnosti makrofagov in naravnih celic ubijalk in CTL (citotoksičnih T limfocitov). 
Glukan-1,601,3-D aktivirati belih krvnih celic, tako da so bolj aktivni in “spretno” napad in uničiti rakaste celice. Lentinan stimulira te inhibitorje celice tumorjev (citokini, TNF, IL-1).

Pri spodbujanju Lentinan CTL in NK celic je vpleteno uničevanje tujih celic z uporabo perforinov in proteinov granzyme. Ko so prepoznani, jih levkociti približajo tesno in na periferno površino vržejo na celično površino, ki so takoj vgrajene v zunanjo membrano. To ustvarja vrzeli, skozi katere celica izgubi tekočino in umre. Z nezadostno učinkovitostjo perforinov se izločajo granzimi, ki uničujejo jedro rakave celice.

To je to, vse je zapleteno, toda bistvo je preprosto – gobe, oziroma snovi, ki jih vsebujejo, uničijo rakave tumorje.

Laboratorijske študije so pokazale, da je polisaharid lentinan popolnoma nestrupen, krepi imunski odziv telesa, pospešuje regresije tumorja in celo izginila pet tednov z ascitesa hepatomom, sarkom, Ehrlich karcinomom in druge simulirane v laboratorijskih tumorjev, med drugim opozarja kemično rakotvornost. Shiitake še posebej učinkovit proti tumorjem kože, pljuč in prebavil. Zavira rast tumorjev in preprečuje nastanek metastaz. Na Japonskem, lentinan je bil uporabljen za več kot 40 let (ne rečem, kako, ampak mislim, da če ne izumrla po atomske bombe, in celo postal najbolj dolgoživih ljudi na planetu, zelo dolgo časa nazaj).

Različne študije navajajo te gobe: chaga, Shitake (Lentinula edodes), Meytake (Grifola frondosa), Reishi (Lingzhi), Coriolus versicolor, Trametes versicolor, žafran kape mleka (mlečnica salmonicolor, golobičarke), v nekaterih študijah celo Mavrah (Mavrah ( L.) Pers.) In poletno poletje (Kuehneromyces mutabilis).

9. Česen

V študiji, objavljeni v reviji Cancer Research Preprečevanje, pravi, da je kitajska medicina uporablja česen iz leta 2000 pred našim štetjem (o Rusi in tako na splošno obstaja stereotip, da so vedno vonj česna). Avtorji študije kažejo, da je glavna aktivna sestavina česna dialil disulfida (očki) ima, poleg svojih znanih in dobro raziskanih antiseptična, antivirusnih, antibakterijske lastnosti in bolj širok spekter proti raku. 
Številni znanstveniki iz različnih držav so začeli študije o delovanju diallyl disulfida na raku. Znanstveniki več institucij, ki se ukvarjajo z rakom, so skoraj istočasno ugotovili, da diallyl disulfide (DADS)zavira proliferacijo (proliferacijo-proliferacijo telesnega tkiva z množenjem celic z fisijo) mutagenih celic v mnogih celičnih linijah. Prav tako je raziskana sposobnost diallyl disulfida (DADS), da “ubije” različne endogene in eksogene oblike prostih radikalov. Znanstveniki so odkrili, da se geni, znan kot p53 supresor, aktivira z delovanjem diallyl disulfida (DADS) . Aktivirani p53 gen po 24-urni izpostavitvi dialil disulfidu (DADS) uniči rakave celice . Raziskave so bile doslej le laboratorije.9 izdelkov za ubijanje raka | 9 izdelkov, ki ubijajo raka | česen

Allicin – druga aktivna snov česna (dejansko daje česen okus in okus) – deluje kot eden od najmočnejših antioksidantov, ki so danes znani.

Najbolj presenetljiva stvar pri raziskavi alicina je, da deluje le naravne, sintetizirane umetne oblike (ali mešane z drugimi kemičnimi pripravki) izgubijo skoraj vse svoje čarobne lastnosti. Začeli so se študije antikancerogenih lastnosti alicina.

Kaj želite zaključiti? 
Vse te študije dokazujejo le eno stvar: če bomo pravilno jedli sorto NATURAL hrane, bomo zelo dolgo zdravo in mlado! Z Bogom ali po naravi je bilo ustvarjeno vse, kar je potrebno za naše zdravo življenje, vsa zdravila, ki jih imamo v najpreprostejši hrani! 
Tukaj tako.

Yul Ivanchey

Print Friendly, PDF & Email

Himalajska sol

Himalaška sol: “najčistejša” sol na svetu in številne prednosti

Himalajeva sol

(NaturalNews) “Sol je samo natrijev klorid, in to je vse isto, kajne? Uporabiš jo, da začiniš svojo hrano in da uravnavaš raven natrija v tvojem telesu, da ni prenizka ali previsoka, in to je to, kajne?”

To velja za visoko predelano  sol, toda tako kot pri večini drugih živil, se sol glede na čistost, kakovost in vsebnost mikrohranil zelo razlikuje. Glede na veliko naravnih živil zagovarja, najčistejša in najvišja kakovost soli, ki jo najdete, je kristalna sol Himalaja . 

Himalajska sol, ki je pogosto roza barve, ima svoj izvor pred 200 milijoni let v kristaliziranih posteljah morske soli. Ko so se pojavile himalajske planine, so bila ta nekdanja morja pokrita z ledeniki, ki so zaščitili sol pred onesnaženjem. Himalajska sol je najčistejša na svetu.

Zaščitena milijone let

Zaradi te edinstvene čistosti ljudje dajejo prednost himalajski soli pred morsko soljo. Ker sol iz Himalaje izvira iz oceanov, vsebuje veliko enakih mikrohranil kot morska soli. Toda ker je bila zaščitena  tekočega onesnaževanja oceanov in ker je manj predelana od soli, pridobljene iz oceana, je manj onesnažena in lahko vsebuje višje vrednosti pomembnih hranil. 

Pravzaprav nekateri viri trdijo, da Himalajska sol vsebuje vseh 84 hranilnih snovi, ki jih zahteva človeško telo. Zagovorniki  zdravljenja z bioenergijo pravijo, da edinstvena kristalna struktura soli hrani vibracijsko energijo, ki jo nato lahko prenesemo v človeške celice in spodbuja zdravje. 

Seveda je himalajska sol bistveno boljša izbira od običajne namizne soli, ki je bila obdelani s kemikalijami, vključno z belilcem , ki odstranjuje vse minerale, razen natrijevega klorida. Nato se navadno dodaja še sintetični jod in ​​sredstva proti strjevanju, kar otežuje absorbcijo hranil v njej. 

Dejansko nekateri zagovorniki naravnega zdravja verjamejo, da lahko negativni učinki na zdravje, ki so jih pripisati soli , dejansko izvirajo iz visoko predelane soli, ki jo večina ljudi porabi. Korelacije v teh študijah so prav tako verjetno izkrivljene zaradi dejstva, da v predelani hrani najdemo toliko soli, zato so ljudje z najvišjim vnosom soli tisti, ki jedo najbolj predelano hrano in najmanj polno živilo, sadje in zelenjava .

Jejte, kuhajte z njo ali kopajte se v njej!

Zagovorniki himalajske soli pravijo, da se je izkazalo, da ima širok spekter koristnih lastnosti za zdravje, vključno s spodbujanjem vaskularnega in respiratornega zdravja, znižanjem krvnega tlaka, izboljšanjem cirkulacije, stabilizacijo pH celic, izboljšanjem hidracije, preprečevanjem mišičnih krčev, krepitvijo kosti, zdravo spanje, upočasnitev učinkov staranja in celo povečanje libida. Poraba himalajske soli lahko pomaga odstraniti težke kovine iz telesa.

Himalajsko sol lahko uporabite za nadomestitev običajne soli v recepturi in jo lahko meljete fino po potrebi. Če je kupljena v velikih ploščah, lahko zagotovi tudi edinstvene prednosti kuhanja. Te debele solne plošče lahko segrejemo in jih uporabimo kot odlične kuhalne površine, ki enakomerno porazdelijo toploto. Uporabljajo se lahko za peko zelenjave ali mesa ali celo za jajc. Plošče je mogoče uporabiti tudi kot okrasne posode, ki se širijo z okusom – ohlajene za prehrambene jedi, celo zamrznjene hladne jedi, kot sladoled. Ker je sol naravno protimikrobna, je treba ploščo izpirati, ne razkužiti.

Himalajska sol je cenjena tudi za učinke čiščenja zraka in jo je mogoče kupiti tudi v obliki kristalnih kamnitih svetilk. Ustvarja odlično kopalno sol in vsebuje več kot 80 mineralov, ki negujejo kožo. Za kopanje v himalajski soli naj bi pomirili bolečine v mišicah in spodbudili zdravo cirkulacijo. 

Himalajsko sol lahko ponavadi kupite v trgovinah z zdravo hrano. Na voljo je tudi na spletu. 

Viri za ta članek vključujejo: 

TheEventChronicle.com

Print Friendly, PDF & Email

Oves – zrnje, kosmiči in moka

Oves – zrnje, kosmiči in moka

Avtor Mateja Reš 
 

Stari znanci z novim poletom

Pšenica je že v cvetju, oves pa si vzame več časa za rast, saj zraste više in oblikuje drugačno klasje. Vsako zrno je ovito v svoj ovoj. In v vsakem se skriva bogato seme. Oves vsebuje malo kalorij, precej prehranske topne vlaknine, kar 14 % beljakovin in 8 % maščob. Je bogat vir magnezija, kalija, cinka, bakra, mangana, selena, železa, tiamina in pantotenske kisline. Vsebuje tudi rastlinske snovi, kot so polifenoli, fitoestrogeni, lignini, encimi proteaze in vitamin E. Zaradi vzajemnega delovanja ovsu lahko dodelimo ime najhrana. Oves je odličen vir sestavljenih ogljikovih hidratov, ki jih telo za vzdrževanje energije potrebuje. Vsebuje dvakrat toliko beljakovin kot rjavi riž. 

Poleg vseh prehranskih odlik ima tudi uporabno vrednost. Cenovno je dosegljiv, povsod ga lahko kupimo in je preprost za uporabo. Medtem ko so v angleško govorečem prostoru oluščena ovsena zrna kuhali pretežno cela, so v germanskih deželah oves stiskali v kosmiče. Slednji način predelave se je dobro usidral tudi v naši prehrani. 

Večina nas še vedno pripravlja kosmiče kuhane kot večerni obrok, čeprav so pravi joker v kuhinji. Dodajamo jih namesto drobtin v polpete, nadeve, zavitke, pite. Če jih rahlo suho opražimo, dodamo malo sladkorja ali medu, začinimo s cimetom in malo vanilje, dobimo domače hrustljave muslije, ki so lahko uporabni tudi kot posip za sladoled ali pudinge. Če želimo, da bi imel oves oreškasto aromo, seme le suho opražimo, da zadiši. Nato ga uporabimo, kot želimo.

Kosmiče dodajamo v krušno testo, lahko jih prelijemo z vrelo vodo, ni pa nujno. Le zdelo se nam bo, da je testo bolj voljno. Oves namreč močno vsrkava tekočino, podobno kot riž. Oblikovan kruh lahko povaljamo v ovsenih kosmičih in tako je naš ljubi kruhek malo drugačen.

Ne pozabimo na to, da so kosmiči lahko le valjani, torej večji, ali bolj fini, ki so še dodatno valjani in preparjeni. 

V zadnjem času je zelo pogosto v receptih ovsena moka. Če imamo kavni mlinček, jo lahko pripravimo tudi sami, saj žito ni trdo. Če imamo doma mlin za žita, je treba odpreti odprtino povsem do konca, da nam mehka moka, ali bolje mešanica moke in kosmičev, ne zastaja v aparatu. Tako mehko je to žito.

Celo oluščeno zrnje je uporabno podobno kot riž. V trgovini ga najdemo pod imenom oluščen oves ali ovseni rižek. Kuhano zrnje dodajamo juham, jemo ga samostojno z jogurtom in oreščki ali ga pripravimo kot rižoto, potresemo po solatah, dodajamo nadevom. Pred kuhanjem ga namočimo, najbolje čez noč, da se seme odpre in enakomerno skuha ter obdrži lepo obliko. Namočen se kuha dobre pol ure. Če nam čas dovoljuje, ga pustimo, da nabreka še pol ure. Še bolje pa je, da ga skuhamo že zjutraj, preden gremo na delo, in ga pustimo nabrekati celo dopoldne. 

Omeniti velja, da kuhan oves lahko v hladilniku zdrži 3 dni, zato ga skuhamo malo več naenkrat.

Če uspemo dobiti oves golec, nam bo seme tudi kalilo, sicer pa je zaradi luščenja kalček preveč poškodovan, da bi nam kalil, da bi uživali kaljenega. Kalčki ovsa so sladki in mehki.

Zagotovo je bolje uživati kuhano seme kot moko ali kosmiče, ki so že dalj časa predelani, saj je znano, da s časom skladiščenja količina mineralov, vitaminov, encimov pada.

ENOLONČNICA Z OVSOM IN STROČNICAMI
• 2 dl mešanice suhih stročnic leče, polovičk graha in fižola (kupimo v trgovini)
• 1 dl oluščenega ovsa
• lovor
• polovica čebule
• 2 žlici olja
• zeliščna sol
• korenčki
• peteršilj
• majaron
• poper

Mešanico stročnic in ovsa dobro operemo. Če nam čas dopušča, jih prej namakamo. Stročnice z ovsom in lovorjem skoraj do mehkega skuhamo posebej. Če nas sivkasta barva tekočine moti, jo odlijemo. Čebulo olupimo in očistimo, drobno sesekljamo. Korenček očistimo in narežemo na kolobarje, lahko pa tudi na kocke. Rahlo opražimo na ogretem olju in dodamo korenček. Dodamo kuhane stročnice in oves ter prilijemo tekočino od kuhanja ali vodo. Začinimo z zeliščno soljo, korenčkom, sesekljanim peteršiljem, majaronom in poprom.
Kuhamo še toliko, da se korenček in semena dobro zmehčajo. Postrežemo.

POLPETI Z OVSENIMI KOSMIČI, PIŠČANCEM 
IN ZELJEM

• 2 dl sesekljanih zeljnih listov
• 2 dl ovsenih kosmičev
• 2 jajci
• zeliščna sol
• pol piščančjih prsi
• vejica rožmarina
• 2 žlici oljčnega olja

Piščančja prsa sesekljamo v sekljalniku. Dodamo ovsene kosmiče, jajca, sesekljano zelje, zeliščno sol in rožmarin. Pustimo 20 minut, da ovseni kosmiči nabreknejo. Olje v ponvi segrejemo. Z mokrimi rokami ali žlico zajemamo maso in jo oblikujemo v polpete. Polagamo jih na ponev in pečemo na srednji temperaturi po 4 minute, toliko, da lepo porjavijo. 
Polpeti so presenetljivo okusni in rahli.

PUDING IZ OVSENIH KOSMIČEV IN SUHIH HRUŠK
• 4 dl vode
• 2,5 dl ovsenih kosmičev
• ščepec soli
• prgišče krhljev suhih hrušk
• 1 dl sladke smetane
• pol žličke cimeta
• ščep kardamoma po želji

Ovsene kosmiče stresemo v vrelo vodo. Dodamo ščepec soli in hruškove krhlje. Kuhamo 15 minut in stresemo vse suhe hruške in večino ovsenih kosmičev v sekljalnik. Dodamo sladko smetano in pri najvišji moči sekljalnika vse skupaj zmeljemo v kašo, ki jo razporedimo po posodicah in dodamo ostanek kosmičev. Po želji okrasimo s stepeno smetano, ki smo jo nadevali v navadno vrečko za živila in ji odrezali konico. Kardamom da jedi poseben okus. nekaterim je všeč, drugim ni. Ko se krema ohladi, se popolnoma zgosti, podobno kot puding.

 

Print Friendly, PDF & Email

Oves

 

 

 
 
 
 

Botanično v Sloveniji poleg navadnega ovsa, ki je gojen, razlikujemo še tri vrste s štirimi podvrstami, ki rastejo kot plevel. Za prehrano pridelujemo navadni oves Avena sativa, ki je plevnat, in goli oves A. sativa ssp. nuda, ki mu ob mlačvi seme izpade golo brez plev, in še bizantinski oves A. byzantina, ki ga odlikuje velika odpornost proti suši. To enoletnico so k nam zanesli kot plevel v drugih vrstah žit in spada med rastline dolgega dne, kar pomeni, da zacveti, ko se dan daljša. Še vedno ga pogosto sejejo v predelih, kjer je otežena pridelava zahtevnejših žit, predvsem v Skandinaviji in alpskem delu Švice in Avstrije. Videz ovsa je nežnejši od drugih žit, modrikasto zeleno steblo in listi nosijo zrnje v povešajočih se latih v vrhu.

Zdravilci uporabijo celo rastlino

Uživanje ovsa varuje srce in ožilje. V zdravilstvu je uporabna cela rastlina. Za čaje in kopeli žanjemo oves, ko zacveti, razrežemo ga na manjše dele in posušimo v senci. Pomaga pri slabi prekrvitvi, lajša kožna obolenja, blaži ekceme, vnetja, srbeče izpuščaje in ugodno vpliva na počutje.

Plod deluje tudi protimikrobno in pomirjevalno na telo. Kadar nam primanjkuje vlaknin za pravilno delovanje prebavil, priporočajo uživanje ovsenih kosmičev, ki med drugim znižujejo tudi raven sladkorja in holesterola v krvi in ugodno vplivajo na množino bakterijske flore v črevesju, kar zboljša prebavo in preprečuje zaprtje pa tudi nastanek raka na črevesju.

Ovseni kruh

  • 60 dag ovsene moke
  • 30 dag pšenične moke
  • kocka kvasa
  • žlička sladkorja
  • nekaj žlic mlačnega mleka
  • sol
  • približno 3 dl ali nekaj več mlačne vode

Iz kvasa, žličke sladkorja, mlačnega mleka in nekaj žlic moke pripravimo kvasni nastavek. V posodi zmešamo obe moki, dodamo vzhajan kvas, sol in toliko tekočine, da zamesimo testo. Dobro pregneteno testo oblikujemo v štruco ali hlebec, položimo v nameščen visok pekač in pokrijemo s prtičem. Ko vzhaja, testo na vrhu rahlo zarežemo s kratkimi rezi in v ogreti pečici pečemo 40 minut pri 180 °C. Pečico ugasnemo in pustimo kruh v njej še 5 minut. Pečenega preložimo na desko in pokritega počasi ohladimo.

Iz mladega zelenega ovsa stisnemo klorofilni sok, ki ga pijemo zjutraj na tešče za boljše splošno počutje.

Zdrav način bivanja priporoča ovseno slamo za bio ležišča in slamarice, s finimi, očiščenimi plevami napolnjeni vzglavniki pa so za mirnejši spanec.

Slamo uporabljajo tudi za toplotno energijo in izolacijo bivalnih prostorov.

Oves za zrnje in moko

Oves se prideluje večinoma za zrnje. S finim mletjem dobimo moko, z grobim pa ovseni drobljenec in zdrob. Zrnje plevnatega ovsa je treba prej oluščiti na stopah ali posebnih strojih za luščenje, včasih tudi obrusiti. Oluščeno je moknato in sladkastega okusa in ga uporabljamo kot kašo z imenom ovseni rižek, ki ga je treba pred kuhanjem namakati od dve do tri ure.

Iz toplotno obdelanega in razkosmičenega pridobivamo kosmiče.

Ovseni kruh – ovsenjak – je črn, težak in suh, zanj so pravili, da je kruh revežev. Ker ovsena moka ne vsebuje lepka, ji za peko današnjih posebnih vrst kruha dodajamo pšenično moko.

Moka se tudi rada navzame vlage, zato je najbolje, da si pred vsakokratno uporabo nameljemo količino, ki jo nameravamo porabiti. Tudi pri shranjevanju pazimo, da bo vedno v suhem prostoru.

Za žgance iz ovsene moke so včasih rekli, da v ustih bodejo, še posebno če moke niso presejali na dovolj gostem situ in je bilo v njej še dosti zdrobljenih plev in res. In kadar jim kdo ni bil pogodu, so znali reči, da je tečen kot ovseni žganci. 

Napitek iz grobo mletega ovsenega rižka

Za osvežilen in krepilen napitek namočimo 2 žlici zdrobljenega rižka ali kosmičev v 3 dl hladne vode in pustimo stati 15 minut. Nato dodamo žlico medu in limonov sok, premešamo in počasi popijemo.

Print Friendly, PDF & Email

Zakaj so neekološko pridelano meso in izdelki iz mesa neprimerna hrana za ljudi

Datum: 25.04.2013 | Avtor: Administrator

Avtor : Alois Kolar, Praktik & Svetovalec Naravnega Zdravja, Nutricionist

 

Antropologa Dr. Alan Walker kot Dr. Vaughn Brynt sta ugotovila, da je človek, kot ga slika ortodoksna znanost, lovec in mesojedec (ki na ognju peče grobo razkosane dele živalskih trupel) samo MIT (šele pred cca 10.000 leti se je postopoma pojavljal ogenj, ki je omogočil pečenje, kuhanje, udomačenje živine in s tem povezanim pitjem mleka, vzgajanje in genetsko manipulacijo žit v današnji obliki, sodobna predelava hrane – kmetijsko predelovalna industrija), nič drugega kot MIT!

Dr. Alan Walker je pri poglobljenih raziskavah fosiliziranih zob naših starodavnih prednikov ugotovil, da se niso hranili z mesom, listjem, travo, koreninicami, v njihov prehrani je prevladovalo izključno sadje! Ob koncu raziskav je ugotovil: »Nobenih izjem ni! Čisto vsak zob, ki sem ga pregledal, naj je pripadal človečnjaku izpred 12.000.000 let ali homo erecticusu je kazal znake sadjejedstva!«

Tudi naše telo je biološko in fiziološko prilagojeno sadju, zato je pomembno razmišljati, koliko sadja bomo pojedli, ne koliko beljakovin, ogljikovih hidratovmaščobholesterola…

Dr. Vaughn Brynt, vodja Antropološkega Oddelka na University A & M (College Station) v Texasu USA je jasno postavil tezo, da se je človek še pred nekaj deset tisoč leti prehranjeval izključno s sadjem in semeni, občasno tudi zelenjavo, listjem, občasno tudi mesom in/ali jajci, ki jih je staknil; pil je vodo, obroki so bili sestavljeni glede na okus in vonj trenutno razpoložljive hrane. Vso hrano je užival SUROVO.

Alois Kolar

To svojo trditev je postavil na osnovi poglobljenih raziskav koprolitov. Dr. Brynt je na osnovi analiz ugotovil (mogoče je ugotoviti celo, ali je človek semena zdrobil ali zgrizel, preden jih je pogoltnil, saj semena z žvečenjem razpadejo drugače, kot tista zdrobljena ali zmleta), da je bil jedilnik pračloveka sestavljen iz: sadja, orehov, lešnikov, semen in surove zelenjave. Odkril ni nobenih deformacij na okostjih, ki bi kazale na pomanjkanje določenih snovi v njegovi prehrani, le en zob je našel, ki ga je načela zobna gniloba, le en zob v mnogih lobanjah… (Vir: P. Newhouse, Je Controle Mon Stress, p.79-80). To je bil znova strahovit znanstven udarec, zadan »učenim glavam«, ki pišejo zgodovino človeštva in Učbenike za osnovne, srednje, višje in visoke šole, zdravstvene akademije…
Vse to nas Naravno Zdravje – Naravna Higiena uči že 170 let!

Kako so različne vrste živih bitij prilagojene na hrano?
V naravi se je vsako živo bitje prilagodilo tako, da si zagotovi hranljive snovi iz določenega vira hrane, saj ima vsako bitje svoje prehrambene zahteve; žal biološki učbeniki obravnavajo prehranjevalne navade le deloma in v glavnem le za živali, učbeniki, ki zadevajo prehranjevanje ljudi pa tega sploh ne. 
Naš zakonito priznan izobraževalni sistem je postal ujetnik ogromnega, mamutskega industrijskega kompleksa (pridelava, vzrejanje in klanje živali, predelava…). To pomeni, da prostituirajo svoja učenja z namenom zagotoviti potrebe tistih, ki jih pri tem finančno podpirajo, zato je jasno, da znanost o človeški prehrani ni pogojena z dejstvi o človeški fiziološki in biološki sposobnosti presnove hrane, pač pa od zahtev prehrambene industrije, ki na osnovi teh zgrešenih, zavajajočih znanstvenih učenj dobro trži svoje produkte, ki povzročajo razvoj vseh oblik bolezni, vključno z rakom in AIDS-em. Seveda pri tem velja načelo: »Samo bolan človek je profitabilen človek!«

Različne vrste živih bitij lahko razvrstimo po njihovi fiziološki in biološki prilagojenosti na specifično vrsto hrane v naslednje kategorije: 
– herbivori: to so jedci trave in zelenjave, kot so govedo, ovce, koze, jeleni, srnjad, konji, zajčki, antilope, zebre…
– gramnivori: to so bitja, ki se prehranjujejo z zrnjem, žiti: miši in druge vrste glodalcev, ptice, kokoši in imajo mlinček za predpresnovo,
– insektivori: netopirji, ptiči in druga bitja, ki se prehranjujejo z insekti,
– FRUGIVORI: sadjejede živali – primati, antropoidne opice, ljudje, 
– karnivori: živali katerih osnovna hrana predstavlja meso, kosti, drobovje, mrhovina; to so mačke, psi, volkovi, levi, leopardi, tigri, skobci, orli, šakali, hijene,
– omnivori (vsejedci), živali kot so svinje (prašiči, merjasci, tapirji), ki živijo na mešani prehrani sadja, želodov, kostanja, korenin, zelenjave, zrnja, mesa, drobovine, mrhovine…

V relativno “novejšem času” človeške zgodovine, so bili ljudje predvsem frutarianci, sadjejedci; še dandanašnji čas so na Javi in drugih Malazijskih otokih področja poznana kot “para desas”, kjer se ljudje preživljajo od dreves, bogatih s sadeži (paradiž ali raj izhaja iz teh okoliščin). Povsod po Evropi in bližnjem vzhodu so živele za zidovi, zgrajeni iz velikih skal, obzidji, skupnosti, kjer so ljudje vzgajali sadovnjake; imenovali so se: raj-i. Zi zidovi so varovali drevesa s sadeži pred živalmi, po drugi strani pa so tudi zadrževal vročino in jih ščitili pred vetrovi in zmrzalmi.
Veliko besed s korenom: ava in aval (kot na primer VALHALLA in AVALON) so bile razvite kot terminologija sadne kulture. VALHALLA (vikingška nebesa) v originalu pomeni: jama ali skladišče, kjer so shranjevali jabolka, AVALON pa pomeni: dežela jabolk. Kultiviranje sadja je že takrat dosegalo znanstveni pristop dolgo, dolgo pred formalno zgodovino, ki smo jo shranili kot verodostojno. spoznamo jo skozi narodopisne legende in po ostankih ogromnih kamnitih zidov teh RAJ-ev PARADIŽ-ev.

Če smo ljudje naravni frutarianci, kako smo potem zašli iz diete – umetnost hranjenja za katero smo biološko prilagojeni? V naravnem okolju bodo živali, kot na primer gorile, drobnica in konji raje umrli od stradanja, kot da bi jedli meso, toda šimpanzi in še nekatere sadjejede živali občasno lovijo raztrgajo in jedo meso kakšne druge živali, bolj poredko, vendar to počno. Raziskovalci so mnenja, da so šimpanzi prevzelo to popolnoma nepotrebno, gnusno navado od ljudi.

Ljudje smo razvili zelo močan instinkt preživetja, posedujemo v primerjavi z ostalimi živimi bitji neverjetno inteligenco, ki podpira ta instinkt; pred kakšnimi 3 do 4 milijoni let smo ljudje prestopili meje naše domovine v tropskih deželah, okolju; če sledimo geološkim zapisom po celotni zemeljski obli, je bila klima ugodna, gostoljubna in primerna za življenje v skladu našimi – njihovimi frutarijanskimi navadami.

Ostanke tropskih rastlin so našli na Aljaski kot tudi na drugih severnih zemljepisnih širinah. Zaradi kataklizmičnega dogodka ali dogodkov, ki so povzročili nizke temperature, mraz in ledene dobe, so se ljudje preselili južneje od teh področij, tisti, ki so se odločili vztrajati v novih vremenskih razmerah, so morali spremeniti svoje navade – tudi prehranjevalne, če so želeli preživeti, alternativa je bila izginotje iz zgodovine, ali drugačen način hranjenja, kar je pomenilo začetek prehranjevanja z živalmi, torej mesom, mlekom in izdelkom, ki so se jih naučili narediti iz tega, zdaj za njih primarnega živila. Ljudje so zdaj morali načrtovati in se prizadevati za preskrbo s hrano v odnosu na letne čase ali pa bi za vedno izginili iz obličja planeta in to jih je vodilo v način hranjenja z mesom, ki je odstopal od prvotnega hranjenja s sadeži.

Vloga beljakovin je v prehrani človeka čustvene narave; poskušajte odvzeti  pečenko mesojedcu; “Ampak jaz vendar potrebujem beljakovine za zdravo življenje,” bo zajokal. Ko boste povedali svojim prijateljem, da ste vegetarijanka/anec (ne “vegetarijanka/anec”, ki je ribe, jajca, pije kravje mleko, je raznovrstne jogurte, namaze, sire iz kravjega mleka!), bodo verjetno postali zaskrbljeni, morda boste postali “moteč faktor” za njih, vprašali vas bodo: “Kje pa vendar dobiš svoje beljakovine?” Tako zelo bodo zaskrbljeni, kot da boste umrli prav ta trenutek. Zmedeni bodo kar pa seveda ne čudi, saj večina ljudi ve zelo malo o tej temi; najbolj pa čudi spoznanje – dejstvo, da ortodoksna stroka (medicinski establišment, nutricionisti) sploh nimajo razčiščenih pojmov, kakšna je naravna hrana za človeka, še najmanj pa se jim sanja o tem, da je prav ne-hrana ki jo priporočajo, skupaj z nezdravim, meščanskim načinom življenja ključni dejavnik za razvoj bolezni. Kadar koli umetnost medicine govori o beljakovinah, govori o nujnosti prehrane z mesom, mlekom, jajci. Največ informacij o beljakovinah in njihovih potrebah pride v javnost od tako imenovanih Specializiranih Interesnih Skupin (SAMO POGLEJTE SI OGLASNE SPOTE MINISTRSTVA ZA KMETIJSTVO NA TV: “Jejte rdečo meso…”) kot npr. “pridelovalcev” (kmetje, živinorejci govorijo o PROIZVODNJI MESA – to je eden najgrših izrazov, ki sem jih kdajkoli slišal; kot da pri tem ne gre za življenja živih bitij, ki so že ob rojstvu samem obsojena na ločevanja od mater, nenaravno trpljenje, na zakol – na nasilno smrt zato, da si bo pervertirani dvonožni primat s strokovno odrezanimi kosi mesa iz njihovih trupel, osmojenimi na žaru ali kako drugače termično obdelanimi prijedel bolezen! Meso NI naravna hrana za človeka!) in predelovalcev mesa, posledično torej povprečna oseba verjame, da je hrana v obliki večjih količin mesa, jajc, mleka, sirov zelo zaželena, zdrava; toda, ta hrana lahko povzroči raka, lahko povzroči bolezni ožilja in srca, toda: ta hrana vsebuje magične substance, imenovane proteini ali beljakovine in takšno “hrano” v svoji veliki nevednosti (žal) silovito promovira, predava in o njej uči “Umetnost medicine” v vseh sredstvih javnega obveščanja kot nujno potrebno za razvoj, rast otrok, mladostnikov in zdravje odrasle populacije. Kar poglejmo za človeštvo sramotne prizore, ki jih vidimo v vstopu v vsako sodobno veleblagovnico, celo manjšo samopostrežno trgovinico: vsepovsod so razstavljeni strokovno secirani kosi mesa, notranji organi, odrezani iz živalskih trupel živali, ki jo jih vzrejali in pobili v ta namen (kot na patološkem odelku). Iz njihovega lastnega črevesja je pervertirani dvonožni primat odstranil odpadke presnove (drek), zmlel njihova trupla, dodal strupene začimbe in jih zašpilil v klobase, salame in druge “specialitete”. V enem gramu takšnega mesa, odrezanega iz živalskega trupla prašiča lahko naštejete kar 2.900.000 gnilobnih bakterij, “v tako zdravem” ribjem mesu pa kar 120.000.000 gnilobnih bakterij…

Pa poglejmo, kako je z mesom v resnici

LJUDJE nimamo možnosti presnove/metabolizma mesa, kakršno imajo  mesojede živali; ljudje imamo enak presnovni trakt kot humanoidne opice – človek namreč spada po svojih anatomskih, fizikalnih in biokemičnih lastnostih med frugivorje – sadjejeda bitja! Mesa zato v tem našem presnovnem sistemu, ki je prilagojen le za presnovo hrane rastlinskega izvora, ne moremo popolnoma razgraditi, presnoviti, zato ta nepopolno prebavljena – presnovljena mesna masa začne gniti, trohneti, onesnažuje in zastruplja celice in postaja hrana bakterij, ki se nenormalno namnožijo. Rezultat takšnega načina hranjenja je stopnjevanje zakisanosti organizma, toksikoze, kar vodi v različne oblike bolezni in prerano smrt.

Otroci sploh ne norejo presnavljati mesa, saj imajo nepopono razvit prebavni sistem, odrasli pa ga komajda zmorejo. Odrasli ljudje, ki so se v otroštvu hranili z mesom in mesnimi proizvodi, mlekom in mlečnimi proizvodi, jajci imajo okvarjene presnovne sisteme in so šibkega zdravja, čeprav morda debeli, zabuhli, otečeni.

Meso je najbolj razpadajoča hrana, ki povzroča razpadanje, gnitje od vseh drugih vrst hrane. V človeškem črevesju razpada, zgnije in kot tako proizvaja smrtonosne strupe, ki zastrupljajo organizem! Prehrana z obilico mesa in mesnih proizvodov je direktno povezana z razvojem raka vseh vrst,medtem ko nitrati, ki jih prehrambena mesna industrija dodaja mesu in mesnim proizvodom tudi z drugimi dodanimi kemikalijami v naravnem okolju človeškega želodca ustvarjajo nitrozamine, ki spadajo so najbolj karcinogene snovi od vseh do sedaj poznanih!

»Pri živalih povzročajo nitrozamini raka že v zelo majhnih količinah!« Vir: Winter 74. Nitrate uporabljajo pri prekajenem mesu in mesnimi proizvodi, slanini, šunkah, salamah, hot – dogih, posušenih in ali dimljenih ribah, tunah, celo pri takoo zdravemu pršutu. Smrtonosen je tudi stranski produkt presnove mesa in mesne hrane amoniak, ki je karcinogen – povzroča raka! »Takšna za človeka neprimerna ne-hrana porablja velike količine vitamina B-6, organskega kalcija in niacina!« Vir: Cousens, CE,282.

Ropanje kalcija iz telesne sline, posredno torej iz zob in kosti vodi v osteoporozo, ne glede na to, koliko kalcija v obliki kalcijevih tablet, praškov ali injekcij uvajate v telo!

Prehrana bogata z nasičenimi maščobami in holesterolom zmanjšuje pretok krvi in s tem hranilnih snovi do celic, občutljivih sluznic, tkiv, organov, spolnih organov in pri moških povzroča impotenco, poškodbe srca, možganov in jih  na ta način velikokrat poškoduje (srčni infarkt, možganski infarkt – možganska kap).

Hrana živalskega izvora, zlasti meso in mesni izdelki preobremenjujejo jetra in ledvice, povzroča vnetja jeter (hepatitis) in jih sčasoma poškoduje, umetnost medicine pa kar “zdravi”…

Meso, ko ga enkrat pojemo predstavlja za telo močan stimulans zaradi sečne kisline s podobno strukturo kot kofein; sečna kislina (uric acid) se v telesu akumulira (človeški organizem je ne zmore razgrajevati in izločati ) in se sedimentira v tkivih kot kristali sečne kisline. V ta namen mora telo porabiti enormne količine bazičnih mineralnih rezerv (organskega kalcija), da skuša nevtralizirati kislino iz mesne ne-hrane v krvi sami in tkivih. Preveč beljakovin seveda zgošča kri, toda umetnost medicine predpisuje “zdravila za redčenje krvi”, čeprav vemo, da je najboljše, naravno “redčilo zgoščene krvi” hrana, za katero smo se ljudje prilagajali na desetine milijonov let: sveže, surovo, zrelo sadje, sveža zelenjava, nepraženi oreški, lešniki, semena…medtem ko preseženi dušik v krvi (zaradi hrane živalskega izvora) kjer se akumulira v mišicah, tvori kinotoksin, ta pa povzroča kronično utrujenost. Vir: Nelson, MN,42. Mesojeda žival (psi, mačke, divji psi, levi…) proizvaja veliko količino encima urikaze, za topljenje, razgrajevanje sečne kisline, človeški organizem tega encima ne proizvaja. Človeči organizem potrebuje kar 7 do 8 litrov vode , da uspe razredčiti, nevtralizirati samo 1 gram tega smrtonosnega strupa. Ko pogledate mesojede ljudi, vidite zariple, napihnjene, otekle obraze, prste na rokah oziroma celo telo; to ni le posledica uživanja soli, je predvsem posledica hranjenja z mesom in mesnimi proizvodi.

Meso povzroča menstrualne težave, menstruacija je daljša, intenzivnejša, boleča, po navadi s premenstrualnim napetostnim sindromom PMTS. Vir: Robbins, DNA, 266.

Urea je glavni povzročitelj za umetnost medicine “neznanega vzroka” smrtnosti dojenčkov (ubije okrog 10.000 dojenčkov letno – podatek je za USA). “Noseče matere prevečkrat jedo preveč mesa. Zato je tudi preveč urtee (neprebavljenih beljakovin) v mleku doječe mamice. Dojenček med dojenjem dobi ureo, njegovo/njeno srce je tako majhno in šibko, da preprosto tega ne more prenesti. Vir: Dr. Carey Reams, Kirban, 89, 166, 4. Dr. Medicine Reams ugotavlja, da je urea neprebavljena beljakovina, sestavljena iz nitrat-nitrogena in amonijevega nitrogena.

Oblike beljakovinske toksimije, proteinoze je tudi shizofrenija. Meso skrajšuje življenjsko dobo, povzroča zgodnje spolno dozorevanje in hitrejšo degeneracijo, staranje. Lynes poroča, da meso, tune, svinje, morskega zmaja, lupinarjev (školjke, polži, raki) prehitro sprošča energijo, da bi jo telo lahko uporabilo. Prebavljajo se prehitro, telo zato ne more uporabiti beljakovin, ki se nato pretvorijo v ureo in preidejo v kri tako hitro, da jih ledvice ne morejo izločiti; dvigovanje uree vodi v  probleme z zdravjem. Vir: Lynes, 51, 52.

Olja in maščobe: če imate radi maščobe, vedite, da se boste zredili arterije pa vam bodo propadle v krajšem času. Če si želite prijesti raka, potem jejte maščobo, ki se v telesu spremeni v pravo tovarno prostih radikalov, ki vam spreminja celice  v samomorilske, uničevalne, rakaste. Kaj pa rastlinska olja? DrHarry Demopoulos, razsikovalec prostih radikalov (zdaj je predsednik Antioxidant Pharmaceuticals Corporation v Elmsfordu – New York pravi: »Neverjetno je, kako hitro oksidira kozarec koruznega olja, če ga postavimo na zrak; vse se zgodi v 3 sekundah.« Kisik se noro veže na maščobo, v kateri razpade kar 8 krat hitreje, kot v vodi. Maščoba pa oksidira takrat, ko je izpostavljena kisiku, ki postane progresivno žarka – peroksidirana, nabita z lipidnimi hidroperoksidnimi molekulami. Te maščobe so prava bomba, ki bo v vaših celicah zagotovo eksplodirala; ko takšne molekule vstopijo v telo razpade ter sprosti hidroksilni radikal, ki podivja in začne uničevati celice. Cvrtje procesirane hrane, kot je čips, pečenje mesa bi se morali izogibati, vsako močneje zapečeno, ožgano meso ali druge maščobe (opečena slanina, klobase…) so karcinogene, ali rakotvorne.

In kako je z maščobami v mesu? Hranjenje z mesom škoduje celicam, povzroča poškodbe na ožilju in srcu ter bolezni raka. »Kadar je meso termično obdelano nastajajo v njem HCA (heterociklični amini), nastanejo v reakcijah z živalskimi beljakovinami pri visokih  temperaturah; so močni mutageni, ki spodbujajo proste radikale in močno poškodujejo celični genetski material DNK. HCA povzročajo raka na debelem črevesu, trebušne slinavke in dojke in uničujejo mitohondrije v celicah srčnih mišic in jih s tem uničujejo«, je ugotovila DrCindy Davis. Ženske, ki jedo meso, teletino, govedino, jagnjetino, svinjino vsak dan, so dvakrat bolj dovzetne za raka na dojki, kot tiste, ki ga ne jedo. Ženske, ki so pojedle po 150 g mesa dnevno, so bile dvakrat bolj izpostavljene raku debelega črevesa, kot tiste, ki so meso jedle le enkrat na mesec. Seveda “umetnost medicine” ne pozna vzrokov za razvoj raka, kako naj ga potem sploh “zdravijo”?

Raymond Barnard, Dr. Medicine pravi: “Meso zaklane živali je strupeno; še nekaj ur po smrti poteka izmenjava med celicami in ostankom krvi. Odpadne strupene snovi, ki jih celice izločajo nimajo več izhoda iz ubite živali, oziroma njenega trupla, mesa.” Prav te snovi pa dajo juhi tako značilen okus, čeprav so te snovi kemično URIN in imajo tudi takšen vonj. Močna, zdrava krepčilna juha, ki jo priporoča celo umetnost medicine je praktično koncentriran živalski urin! Če te odpadne snovi iz mesa izperejo, ostanejo samo mesna, beljakovinska vlakna (kot edina sestavina mesa), ki so popolnoma brez okusa, torej neprivlačna za “hranilni obrok”. Prav ti strupi so tiste snovi, po katerih mesojedi ljudje tako zelo hrepenijo, čeprav se tega ne zavedajo. Če so odstranjeni – izprani, meso izgubi svojo privlačnost. “Meso je srčno vzpodbujevalo, strupi v njem neposredno vplivajo na delovanje srca; srce vegetarijanca srednjih let utripa cca 58 krat na minuto, mesojedega človeka pa kar 72 krat – to so povprečne vrednosti, toda teh 1500 srčnih utripov več v 24 urah ima seveda svoje posledice za življenjsko moč: visok krvni tlak, bolezni ožilja in srca – otrditve žilnih sten, zgodnja senilnost”, razlaga Dr. Medicine R. Barnard.

Nesporno dejstvo je, da razlika med prebavnim traktom mesojede živali in človeka igra pomembno vlogo: prebavni trakt mesojedih živali je 3 krat daljši od trupa, črevesje je gladko; pri sadjejedih humanoidnih opicah in pri človeku (frugivorju) je prebavni trakt 12 krat daljši od trupa, črevesje pa večkrat pregibano in nagubano in zmore efektivno prebaviti le hrano rastlinskega izvora. Kot takšno predstavlja najbolje razvit sokovnik na svetu. Ko se v želodcu delno prebavljeni ostanki mesa pomaknejo v črevesje človeka, ki je skozi dolgo obdobje na desetine milijonov let razvilo sposobnosti za dolgotrajno prebavljanje rastlinske hrane, ti ostanki hitro fermentirajo in razpadajo, pri čemer se proizvajajo strupi katere vsrka kri in jih raznaša do vsake celice, povsod po telesu; tako nastaja idealna snov za nastanek bolezni.

Maerlinck v svoji knjigi Buried Temple piše, da strupi, ki nastajajo ob fermentaciji in razpadanju mesa – mesnih ostankov, stimulirajo delovanje srca in dajejo prividni občutek moči in da meso vzbuja željo po alkoholnih pijačah, kavi drogah. Prehranjevanje z mesom je torej odlična osnova za razvoj in povečanje želje po kajenju, kavi, alkoholu in trdih drogah, toda mogočni medicinski establišment nikakor ne uvidi vzrokov za odvisnosti vseh vrst – oni raje zdravijo.

Ne samo da meso, kravje mleko, mlečni proizvodi, ribe, jajca vsebujejo naravne strupe, ki škodujejo telesu, so tudi zelo pogosto zastrupljene skozi produkcijo, vzrejo in pa prodajo:

Meso vsebuje ogromno pesticidov in dodatkov, skupaj z metoxychlor, chlordane, heptachlor, toxaphene. Lindane, benzene, hexachloride, aldrin, dieldrin, DDT, sex hormoni, silbestrol, nitriti.

Meso, jajca in mlečni produkti vsaj 10 krat več pesticidov kot komercialno škropljeno sadje in zelenjava! Vsebuje najvišje koncentracije pesticidov in kar 95 do 99%pesticidov preide v telo človeka iz mesa, rib, žitnih proizvodov in jajc. Vir: Robbins, DNA,315.

Jajca so običajno proizvedena na visoko kemični-hormonski dieti kokoši in so popolnoma nezdružljiva s človeško prebavno fiziologijo.

Večina svetovnega prebivalstva zelo slabo tolerira mleko, ki vsebuje tudi hormone, ki jih proizvaja kravje telo kot rezultat umetno povzročene in podaljšane laktacije.

Meso, ribe, jajca, mleko in mlečni produkti so glavni povzročitelji problema s holesterolom.

Zelo pomembno je, da javnosti povem, kje vse v hrani se nahajajo snovi ki povzročajo raka, saj bo na ta način imela možnost izbire hrane. V hrani, ki jo žal jeste, je ogromno teh snovi, pa poglejmo najprej:

 

Ribe: koncentracija pesticidov in raznih drugih strupov je v ribjem mesu ogromna; ugotovili so,da je akumulacija strupov v ribjem mesu kar do 2000 krat višja, kot je bila ta koncentracija v vodi,kjer so živele. Raziskovanje je potekalo na Velikih jezerih (Great Lakes) V ZDA). Tako imenovane »sveže ribe« so seveda  zamrznjene, posute z ledom, ki vsebuje »zaščitne faktorje«, kot so:natrijev benzoat, natrijev nitrit, vodikov peroksid, ozon, in seveda klor, da se ne bi pokvarile, vse z namenom, podaljšati vrednost svojega blaga na prodajnih policah…Ribe, ki se gibljejo in živijo v območju onesnaženih voda ob marinah, pristaniščih imajo pogosto tumorje, medtem ko jih ribe, ki živijo v čistejšem okolju nimajo. Znanstveniki so že dokazali, da onesnaženost prodira skozi verigo prehranjevanja do ljudi, kadar vodni organizem akumulira nevarne snovi, ki povzročajo raka. Onesnaženost voda igra pomembno vlogo pri nastanku tumorjev pri ribah, Ribe, ki so jih zajeli v reki Fox River na obrobju Chicaga, so imele kar 16 krat več rakavih tvorb kot ribe, ki so jih zajeli  in testirali na jezeru Lake of Woods v Ontariu – Kanada…

 

Droge: velikokrat so pri vzreji kokoši uporabljene tudi droge, kot so pomirjevala, ki jih uporabljajo skupaj z antibiotiki, ki skupaj zagotavljajo povečano produkcijo jajc. S poskusi so ugotovili da k hrani dodanim aspirinom, kokoši znesejo več jajc.

 

Perutnina: v ZDA je v tem obdobju kar 90% komercialno vzgojenih piščancev vzgojeno z arzenikom, kot dodatkom k prehrani; seveda morajo prenehati z dodajanjem arzenika »toliko pravočasno«, da se ga večina – ne pa ves – izloči iz piščančjega – kokošjega organizma oziroma mesa; tovrstno dodajanje majhnih količin arzenika v obliki arzenične kisline se izvaja v ZDA že od 1950 leta dalje, saj stimulira hitro rast in hitrejše dozorevanje kokoši, ki pospešuje hitrejšo in boljšo koristno uporabo hrane, kar zopet pomeni hitrejša »produkcija jajc«, izboljša barvo kože in perja in končna  posledica je večji zaslužek. 

Čeprav je arzenik za človeka rakotvoren FDA (Zvezna Administracija za Droge) dovoljuje tolerančno mero v obliki 0,5 ppm za piščance in dvakrat tolikšno dozo za vzrejo puranov in kokoši. Dr. Michael Schriber, znani toksikolog FDA je dokazal prisotnost zelo nevarnih akumulacij  arzenika v jetrih piščancev.

Kot druge skupine drog, dodajane k hrani piščancev so dodatki, ki naj bi preprečevali nalezljivost bolezni, ki jih povzročajo nezaželene bakterije. Te droge vsebujejo snovi, ki lahko pri človeku povzročijo dermatitis, kar pomeni, da so strupene.

Hormonski dodatki:  pri vzreji perutnine so hormonski dodatki k prehrani v rabi celo dalj časa,kot pri vzreji goveda. Estrogeni ženski seksualni hormoni so v rabi, da na tak način kemično skopijo (kastrirajo) piščance – perutnino. Perutnina izjemno hitro napreduje v obliki teže in zaslužek rejcev perutnine se močno povečuje.

Perutnina, obolela za rakom: že od leta 1970 naprej se USDA trudi, da bi odstranili vse piščance, ki bi na kakršen koli način kazali obolelost leukoze – levkemije. Ameriška Administracija za Droge je odredila veterinarjem, da odstranijo iz možne produkcije mesa vse živali, ki bi razvile tumorje na perutnicah in jih odvržejo, da ne bi bile le te uporabljene kot osnova za hot-dog hrano (hrenovke), kar je verjetno bila pred običajna praksa. Dejstvo je, da je celoten živalski organizem, ki kaže te znake,  v procesu bolezni, zato ga je potrebno odstraniti.

Hamburgerji, pleskavice, čevapčiči…meso že samo vsebuje ogromno »mrliških« strupov, o katerih sem že predaval; nekaj od teh strupov lahko najdete tudi v klubskem glasilu Znanost Življenja. Te vrste zelo priljubljene hrane ponuja rejcem ogromno možnosti za povečano vzrejo in prirastek mesa živali, tudi na nedovoljene načine. Meso živali je lahko obdelano z barvami, pridobljenimi iz premogovega katrana, natrijevega nitrita, kalcijevega benzoata. Dr. Freese iz Nacionalnega Instituta za Zdravje (NIH) za zavzema, da bi natrijev nitrit odstranili iz uporabe v prehrani, kajti v želodcu človeka se natrijev nitrit pretvori v solitrno kislino, ki je mutagena (snov, ki povzroča celične spremembe). Naslednji grozljivi faktor so nitrozamini, ki nastajajo v želodcu po zaužitju natrijevega nitrita v vroči hrenovki (hot-dog), v šunki, v prekajenem mesu, v narezkih, salamah, slanini; povzročijo lahko katerokoli vrsto raka. Druga taka snov je kalcijev sulfit, to je aditiv, ki izniči vonj razpadajočega mesa in mu daje svežo, rdečo barvo; takšno meso je seveda izredno nevarno jesti, zlasti, če se je’ pogosteje. Kalcijev sulfit je strup ki uničuje vitamine B skupine (od kod torej ugotovitve, da imajo mesojedi ljudje več vitamina B-12, kot presnojedci?) in povzroča poškodbe na celotnem prebavnem sistemu, kot tudi drugih organih.

»Nitriti morajo biti takoj odstranjeni, kot zaščita hrane, zlasti pri mesnih proizvodih in ribah«, je ugotovitev raziskovalcev University of Sauthern California School of Medicine – Los Angeles.

Hranjenje s hamburgerji, pleskavicami, čevapčiči in drugimi vrstami cvrtega mesa lahko povzročijo raka. Sesekljano meso, pečeno na kovinski plošči ali žaru, ki je izpostavljeno temperaturi okrog  150 stopinj Celzija, producira mutagene – snovi ki povzročajo kemične spremembe v celicah človeka. Kakšnih 90% vseh do sedaj odkritih mutagenih snovi, ki so bile testirane,  povzročajo raka na testnih živalih v laboratorijskih poskusih in seveda takšni mutageni iz hamburgerjev, pleskavic, čevapčičev predstavljajo tveganje za ljudi, da zbolijo za rakom. Raziskave so pokazale še prisotnost dveh  mutagenih, rakotvornih snovi,  ki so jih odkrili v kuhanem mesu – benzopyren in pirolizirana amino kislina, ki je rezultat pečenja mesa direktno na plamenu – ognju. Na osnovi raziskav so ocenili da 1 kg mesa pečenega na oglju ali ognju vsebuje toliko benzopyrena, kot ga je v dimu 600 cigaret. Vir: Nelson, MYN, 72. Namesto piknikov s pečenjem kosov mesa, odrezanih iz živalskih trupel v naravi, priporočam sadni piknik, tako se boste izognili vsem nevarnostim, ki izhajajo iz hranjenja z mesom in mesnimi proizvodi  in (p)ostali vitalni, vitki in zdravi.

Hrenovke, hot.dog-i: prisotnost velike količine maščob in vseh dodatkov je velika, prav tako kot pri mesu, razni antioksidanti in pa vsi tisti, ki so bili že opisani zgoraj. Meso je seveda obarvano z umetnimi barvami, ki niso koristni za zdravje človeka. Hot dog je povezan z otroško levkemijo; mladi, ki so pojedli več kot 12 hot dog-ov mesečno, so bili v 10 krat večji nevarnosti, da zbolijo za levkemijo, kot tisti, ki tovrstne hrane niso jedli, krivca pa sta nitrit in nitrat, so ugotovili raziskovalci na University of Southern California School of Medicine – Los Angeles.

Svinjina: svinjina, kije vzgojena komercialno je zagotovo obolela. Mnogi prašiči poginejo, preden jih rejci sploh uspejo prodati, ti, ki preživijo pa so bolni, »zastrupljeni« in vse te sestavine so seveda prenesena na ljudi, ki tovrstno meso jedo.

Nezdrave živali: USDA poroča da je v obdobju da so v  obdobju enega leta Američani pojedli milijon funtov (cca 400.00kg) iz črede, ki je imela rakave oči ali podobne tvorbe tumorjev. Oboleli deli so bili izrezani in živalska trupla so odpeljali na trg. Poročila tudi dokazujejo, da je 2.400.000 govedi, ki so bila rakava ali so imela tuberkulozna jetra, bila usmerjena na trg za predelavo mesa; zdaj vam je verjetno jasno, kako uspešno se rak širi med mesojedimi ljudmi.

In kako je z maščobami v mesu? Hranjenje z mesom škoduje celicam, povzroča poškodbe na ožilju in srcu ter bolezni raka. »Kadar je meso termično obdelano nastajajo v njem HCA (heterociklični amini), nastanejo v reakcijah z živalskimi beljakovinami pri visokih  temperaturah; so močni mutageni, ki spodbujajo proste radikale in močno poškodujejo celični genetski material DNK. HCA povzročajo raka na debelem črevesu, trebušne slinavke in dojke in uničujejo mitohondrije v celicah srčnih mišic in jih s tem uničujejo«, je ugotovila Dr. Cindy Davis. Ženske, ki jedo meso, teletino, govedino, jagnjetino, svinjino vsak dan, so dvakrat bolj dovzetne za raka na dojki, kot tiste, ki ga ne jedo. Ženske, ki so pojedle po 150 g mesa dnevno, so bile dvakrat bolj izpostavljene raku debelega črevesa, kot tiste, ki so meso jedle le enkrat na mesec.

Onesnaženo, kontaminirano, zastrupljeno materino mleko: najbrž si predstavljate, da vso to ne-hrano in vse  kemikalije, ki jih zaužijete s hrano preprosto izločijo iz telesa, toda na nesrečo se strupi shranijo in kasneje sproščajo v mleku doječih mater. Prav tako kot pri kravah molznicah, ki z mlekom izločajo nakopičene smrtonosne strupene kemikalije, ki so jih absorbirale, tako se  ti strupi kopičijo v telesni maščobi doječih mater; telo doječe ženske namreč pritegne maščobna tkiva iz katerih »izdela« mleko, v teh maščobnih rezervoarjih pa so shranjene vse strupene kemikalije, ki jih je ženska kadarkoli in kdajkoli pojedla, vdihavala ali absorbirala skozi kožo; seveda so ti strupi sestavni del njenega mleka. Dojenček tako z materinim mlekom popije velike količine najbolj strupenih substanc, kar jih človek sploh pozna; vir: A Brief Review, As per Note 29, Page: 289. V letu 1976 je EPA odkrila močne koncentracije DDT in PCB-jev (Pentaklorbenzenov) v več kot 99% materinega mleka iz vseh delov države – vir: A Brief Review, As per Note 29, Page 289.

Druge raziskave so potrdile izsledke te raziskave – vir: Harris, As per Note 20, Page: 2. Leta 1975 je Predsedniški Zbor za Kvaliteto Okolja (President’s Council on Environmental Quality podal podatek, da so odkrili DDT v 100% vseh primerkov materinega mleka – vir: Environmental Quality-1975, As per note 25, Page: 135. Vsi drugi strupi, ki delujejo podobno kot DDT in so sestavni del prehranske  verige,  so prisotni povsod. EPA je tako zaključila, da poprečni dojenček poje devetkrat več dovoljene količine Dieldrina, enega najmočnejših rakotvornih agensov, ki je poznana moderni znanosti – vir: Boyle,R. As per note 34, Page 206-207. Če se vam to ne zdi dovolj, vam povem, da je EPA zaključila, da Ameriški dojenček »z materinim mlekom poje – popije« tudi 10 krat več kot zanašajo maksimalna priporočila FDA dnevnih vnosov PCB-jev. Leta 1981 so raziskave pokazale, da je testirano mleko več kot tisočih doječih  mater v državi Michigan vsebovalo v vseh primerih sledi kemikalij, ki so bile tako strupene, da povzročajo prirojene defekte in raka na laboratorijskih živalih v odmerkih, ki so nižji od nekaj delov na bilijon – vir: Katz,D: PCB’s Found in Milk of All Michigan Mothers Tested, Detroit Free Press, Februar1. 1981.

Veliko raziskav, ki je bilo narejenih na tem področju kaže, neposredno povezavo med količino mesa in živalskih produktov nasploh,  ki jih ženske pojedo in pa količino sledi strupenih snovi v njihovem mleku. Manj mesa, masla, jajc, sira, mleka, perutnine in rib v prehrani žensk, pomeni MANJ strupenih kemikalij, ki jih bodo našli v mleku, ki ga popijejo njihovi dojenčki – vir: Environmental Quality-1975, As per Note 25, Page: 375.

Leta 1976 je EPA analizirala mleko doječih mater, ki so se hranile na vegetarijanski način in pri tem odkrila, da je nivo pesticidov v njihovem mleku »daleč pod povprečjem« – vir: Harris. S. As per note 20 & As per note 177. Študija raziskave, ki je bila objavljena v New England Journal of Medicine je temeljila na podobnih zaključkih: »Najvišji nivo zastrupljenosti v mleku doječih vegetarijanskih  mater je bil nižji kot najnižji nivo onesnaženosti…mleka pri ne-vegetarijanskih materah – vir: New England Journal of Medicine, March 26, 1981.

Vse ženske, kot tudi danes še majhne deklice, ki razmišljajo, da bi v prihodnosti imele in dojile svoje dojenčke bi morale biti seznanjene z nespornimi dejstvi in spoznati, da bo  njihovo današnje hranjenje močno vplivalo na zdravje njihovih  otrok v prihodnosti, kajti vse kemikalije ki jih zaužijejo danes bo njihovo telo shranilo v maščobnih rezervoarjih in sprostilo skozi produkcijo mleka ob rojstvu otroka. Sklad za Ohranitev Okolja (Environmental Defense Fund) je prikazal podatke, da poprečni Ameriški dojenček sprejme 100 krat več PCB-jev na osnovi telesne mase, kot poprečen odrasel človek – vir: A Brief Review, As per note 29, Page: 289. Seveda pa so te količine za dojenčka še veliko bolj strupene, kot za odraslega, saj njegova razvijajoča jetra nikakor ne zmorejo razstrupiti teh močno strupenih kemikalij, zato je izredno pomembno da se mlada dekleta in ženske zavedajo, da z razumnim  hranjenjem  danes ustvarjajo pogoje za boljše, manj onesnaženo  mleko za njihove dojenčke v prihodnosti , da ne govorim o njihovem lastnem počutju in zdravju.

Fantje in moški, ki bi radi bili nekoč očetje morajo razumeti, da vse strupene snovi, ki jih spravijo vase, vključno z prej omenjenimi, poškodujejo celice za produkcijo sperme in težijo k temu, da se koncentrirajo  in shranijo  v reproduktivnih organih moškega –vir: Regenstein, L. As per note 16, Pages: 255, 256. Rezultat tega je zelo visoko število okvar ob rojstvu otrok, ki izvirajo iz dolgoletnega absorbiranja teh kemikalij; seveda pa imajo tudi  moški, ki ne nameravajo postati očetje zadosten razlog za zaskrbljenost, kajti njihova telesa še vedno shranjujejo strupene kemikalije, ki jih pri spolnem odnosu »zanesejo«v žensko, ki jih bo absorbirala skozi vaginalno sluznico in shranila v maternico, kot biološko tempirano bombo, ki bo povzročila prirojene napake dojenčka in bolezen, ki se imenuje rak.

Po vsem tem namreč ni potrebno biti posebno bister, da bi ugotovil/a, kam  vodi človeštvo grožnja strupenih kemikalij. Seveda lahko poškodujejo osnovni, prvobitni  zapis DNA molekule – vir: Politics of Poison, Kron TV, San Francisco, 1979. Vodi nas vse od epidemičnih nenadzorovanih, podivjanih celičnih rasti, poznanih kot rak, od epidemij sterilnosti in prirojenih  napak novorojenčkov. Kaj se vendar dogaja s človeškim Umom, da kar vleče svoje gene v nevarnost nepopravljivih poškodb? Ta GEN prav gotovo je najvišji dosežek nekaj desetin milijonov let razvoja, ki predstavlja osnovni princip človeške vrste, poškodbe na DNA zapisu povzročajo bolezni, ki od sedaj naprej postajajo dedne; TO JE TRAGEDIJA, KI VODI TOČNO TJA, KAMOR SMO NAMENJENI! Strokovnjaki nas svarijo: »Spremembe na kromosomih sperme ali naših predhodnih celic so lahko prenesene v vse prihodnje generacije ljudi. Dedni zapis človeka, njegov največji zaklad je tako rekoč v nevarnosti. Ko nastanejo na kromosomih nepopravljive poškodbe, le te ne morejo biti popravljene z nobenim postopkom, ki je do sedaj poznan ljudem!«Vir: Golfman. J. and Tamplin. A:. Human Harm to Human DNA, Co-Evolution Quarterly, Spring 1979, Page: 11.

Do zdaj še nismo uspeli videti, kakšno škodo je takšen način pridelovanja hrane, izbira hrane, izbira življenjskega sloga prizadel človeški rasi zato, ker mutagenski efekt teh strupenih kemikalij traja vsaj eno, dve  generaciji, da pride do izraza; le v tej generaciji se dogaja, da je biosfera in veriga pridelave hrane in prehranjevanja dobesedno preplavljena s strupenimi kemikalijami, ki predstavljajo najvišjo stopnjo tehnoloških ekspertiz pri ubijanju vseh živih bitij! In to za hrano, ki je sploh ne potrebujemo, če želimo na novo vzpostaviti zdravje in ostati zdravi čisto do biološkega konca pozno v stota leta.

“Meso v prehrani človeka povzroča ali je povezano z razvojem kardiovaskularnih bolezni, ateroskleroze, osteoporoze, poškodb ledvic, razvoj raka, impotence, bolezni norih krav (v USA se bolezen norih krav imenuje Dawnerjev sindrom in ubije več kot 100.000 krav letno), infarktov, možganse kapi in homoseksualnosti.” Vir: The Top Drugfood-Weapons Killing Us Slowly and Deliciously,5,125.

Nekaj rakotvornih snovi, ki se pojavljajo v hrani

Barvilo iz premogovega katrana: ja, prav ste razumeli, gre za barvilo izdelano iz premogovega katrana, toda kadar je premog segret v prostoru, kjer ni zraka, se pretvori v nečisti ogljik, premogov plin in katran, ki je viskozna črna tekočina in predstavlja mešanico organskih spojin; že v obdobju 1800 so angleški in nemški kemiki ugotovili, da lahko proizvajajo močno barvaste substance, po odstranitvi nekaterih sestavin s ponovno reakcijo skupaj z nekaterimi drugimi kemikalijami. Te sintetične substance so poznane kot barvila iz premogovega katrana in se uporabljajo v velikih količinah v prehrani, pri barvanju tkanin in v kozmetični industriji; uporabljajo se v pijačah, sladkorčkih – bonbonih, sladoledu, desertnih praških, pekovskih izdelkih in klobasah. Uporaba tega barvila znaša v razponu od 10 delov do 500 delov na milijon, nižji odmerki pa se uporabljajo v tekoči hrani, želatini, poobedkih, pijačah, večja koncentracija pa v trdi hrani, kot so žitarice za zajtrk…ljudje so zaskrbljeni zaradi mogočih zastrupitev z barvilom iz premogovega katrana, že od začetka, torej od druge polovice 19 stoletja.

Zaradi ponavljajočih se nevarnosti, povezanih z barvili iz premogovega katrana so opravili raziskave in ugotovili da:

Kadar je barvilo pomešano s holesterolom in vnesenim v sečni mehur miši, je kar 14,5% miši razvilo tumorje; holesterol brez barvila je povzročil 4,5% tumorjev.

Z injeciranjem barvila v podkožje miši, so se razvili maligni tumorji na pljučih.

Jetra pretvorijo barvilo v manj škodljive substance, ki nato preidejo v urin. Ena izmed teh sestavin ki nastaja v procesu pretvorbe se imenuje 1-amino-2-napthol, za katero je dokazano, da povzroča raka.

Stene sečnih mehurjev  živali, katerih prehrana je vsebovala ta barvila so se odebelile.

Možnost ugotovitve teh barvil na nalepkah prehrane ni primerna; prisotnost teh barvil v maslu, siru in sladoledu pa sploh ni potrebe, da bi bila objavljena – natisnjena.

 

Navedel bom samo nekaj tipov barvil:

 

Ime barvila Vpliv na testirane živali Dovoljena uporaba v:
Amaranth

US Red Dye No 2

Povzroča tumorje Marmeladah in džemih, sadnih pijačah (sokovih), kruhu, sladoledu, vloženih kumaricah in drugi zelenjavi, ketchup-u
Brilliant Bluc

FCF

Povzroča tumorje Enako kot zgoraj
Citrus Red

No 2

in

Carbon Black

Povzroča tumorje

 

 

Povzroča tumorje

Pomarančnih lupinah

 

 

Marmeladah in džemih, sadnih sokovih in jajcih v prahu.

 

 

Nitrati: kalij in natrij:  kalijev nitrat, imenovan tudi soliter se uporablja pri ognjemetih, pri izdelavi smodnika, pa tudi kot utrjevalec barve ob soljenju, prekajevanju, sušenju mesa in mesnih izdelkov. Oba nitrata uporabljajo za izdelavo vžigalic. Kadar delujejo v kombinaciji s slino in prebavnimi sokovi in hrano v želodcu (sekundarni amini), se ustvarjajo  nitrosamininitrosamini so zelo močan rakotvoren agens. Nitrosamine so odkrili tudi v ribah – ribjem mesu, ki so jih »zdravili« z nitrati. Nitrati lahko povzročijo smrt zaradi metemoglobinemije (methemoglobinemia), to je bolezni, pri kateri možgani ne dobijo več kisika. Nitrate je zelo težko kontrolirati, zato so še vedno v uporabi, zlasti v podeželski in kmečki (DOMAČI) pripravi mesa, kot so to šunke, želodci, posušeno meso, suhe klobase in salame.

Nitriti: kalij in natrij: kalijev nitrit se uporablja kot utrjevalec barve mesa v kar 125 bilijonskem letnem poslu pri predelavi mesa; uporablja se pri predelavi mesa, kot je to: šunka, suho dimljeno meso, slanina, klobase, pivske klobase, dimljene tune (ribe), konzervirano meso vseh vrst, pri dimljenih slanikih in lososih.

Dušikova barvila: dejstvo je, da se veliko število barvil uporablja tako v pripravi in »zaščiti« prehrane«, kot tudi v kozmetičnih preparatih; karakteristika teh barvil je, da so kombinirane z dušikom (N). Izdelana so iz različnih spojin, tudi fenola in vsebujejo blage kisline, kot je citronska ali vinska, snov pa uporabljajo v majhnih bonbončkih, karamelah in žvečilkah, polnjenih čokoladicah, »mehkih« pijačah, sadnih sokovih, marmeladah, džemih, sadnih želatinah, sadnih jogurtih, sladoledih, pudingih, majonezah, pekovskih izdelkih, torticah, vaflih, makaronih, špagetih, gorčicah, , raznih omakah – tudi paradižnikovi, konzerviranih juhah, konzerviranih ribah, kaviarju…

Že davnega leta 1906 so v Nemčiji ugotovili, da to barvilo (Scarlet Red) povzroča tumorje  pri poskusnih zajcih, leta 1924 pa že poročajo o tumorjih na jetrih, ki so jih razvile poskusne miši. Japonski profesor patologije Dr. Tomizu Yoshida leta 1934 poroča, da so podgane, ki so zaužile hrano, ki je vsebovala dušične sestavine (Azo compounds), razvile raka na jetrih. V mnogih poizkusih so se ta dušične sestavine pokazale kot rakotvorne, toda še vedno jih uporabljajo v prehranski in kozmetični industriji.

PESTICIDI

 O pesticidih so bile napisane mnoge knjige in ena izmed najboljših, kar sem jih kdajkoli prebral je knjiga slovenskega avtorja z naslovom: Pesticidi, ubijalci življenja – avtor: Anton Komat; ta knjiga mi je  pomagala  pri študiju (Life Science Institute) in lažjem razumevanju katastrofe, ki si jo ljudje povzročamo  sami.

Pesticidi so snovi, ki jih v agrikulturi uporabljajo za zatiranje »škodljivcev«, rastlinskih bolezni, raznih vrst plevelov, njihova uporaba pa sega tudi na druga področja, kot je gradbeništvo, gozdarstvo, lesarstvo, ogrožajo pa celoten ekološki sistem, tudi človeka. So strupeni za vse žive organizme, kar pove že njihovo drugo ime: biocidi – ubijalci življenja. »Njihova uporaba je nevarna za uporabnike same, okolje in uporabnike hrane, do potrošnika pridejo pridejo po oralni poti, zato sta želodčni rak in rak na črevesju rezultat agronomskih in agrokulturnih znanstvenikov«, ugotavlja Dr. Hazardova.  Pesticidi se absorbirajo skozi kožo, z dihanjem in seveda s hrano, »zaščiteno in predelano« s pesticidi. Multinacionalke na področju farmacije in kemije imajo običajno na domačih tleh prepoved prodaje in uporabe najnevarnejših pesticidov, vendar prepovedi ne prepovedujejo izvoza teh strupenih substanc, s pomočjo podkupovanja jih vendarle plasirajo na določena tržišča, največ na trgih Azije, kjer lahko evidentiramo kar 15 najbolj iskanih in hkrati najnevarnejših  pesticidov:

Al-fostid – insekticid

BPMC    –  insekticid

Diazinon –  insekticid

Endosulfan – insekticid

Fosfamidon – insekticid

Karbaril – insekticid

Karbofuran – insekticid

Malation – insekticid

Mankozeb – fungicid

Monokrotofos – insekticid

Oksidimetonmetil – insekticid

Parationmetil – insekticid

Paraquat – herbicid

2,4 D – herbicid

Zn fosfid – insekticid.

 

Moč denarja je neverjetna, kajne? Že slutite paradoks? Hrano uvažamo tudi iz teh dežel…in uporaba pesticidov bo v prihodnosti povzročila eksplozijo problemov z zdravjem. Leta 1972 je bilo v svetu evidentiranih 500.000 primerov akutnih zastrupitev, leta 1985 kar milijon, leta 1990 pa že 3.000.000, od tega pa je  220.000 ljudi  za posledicami akutne zastrupitve s pesticidi umrlo. Ocene nenamernih zastrupitev s pesticidi se po svetu razlikujejo, nekatere dosegajo tudi številke 5.500.000 letno, smrtnost pa znaša 0,4 do 1,9%, je objavila WHO leta 1990. Poklicna izpostavljenost strupenim pesticidom je vzrok za 70% primerov; s  samomori skupaj je cca 220.000 smrtnih žrtev na leto, 6% jih umre zaradi poklicne izpostavljenosti, zaradi zastrupitve s hrano (zaradi pesticidov) pa jih umre 3%. Seveda so številke vsako leto večje, v svetu naj bi imelo težave z zdravjem zaradi zastrupitev s pesticidi 500.000.000 ljudi.

Pa poglejmo še nekaj  vrst pesticidov, ki niso »tako zelo strupeni«:

Nitrofen:  uporablja se kot selektivni kontaktni herbicid za zaustavljanje rasti – odmiranje trave in pleveli na poljih; delavci so izpostavljeni njegovemu negativnemu vplivu skozi kožo in dihalne organe, na splošno pa so izpostavljeni vplivu vsi ljudje skozi presnovo hrane teh poljščin. Pri agro delavcih so evidentirali redukcijo hemoglobina in belih krvnih telesc, nenormalnosti na serum encimskem nivoju, ovira pa tudi cholinesteraso – to je encim v srčni mišici. To kemikalijo so dajali podganam in mišim in v obdobju 78 tednov so poskusne živali razvile raka na jetrih, miši pri obeh spolih, pri podganah pa le samice.

Paration: je pesticid iz organskega fosforja; z njim so opravili podobne poizkuse na miših in podganah za obdobje 80 tednov. Povzročil je razvoj raka na adrenalnih žlezah pri obeh spolih poskusnih živali.

Chlordane:  je organo-klorinski pesticid, ki je bil prvič predstavljen že leta 1945; zaradi dolge obstojnosti v naravnem okolju so ga prepovedali (EPA) leta 1975, toda nekatere izpeljanke še vedno uporabljajo tudi danes kot insekticid pri zaščiti ananasa, jagod in citrusnih sadežev na Floridi. Povzroča raka na jetrih pri miših, čeprav je manj strupen kot ostali, še vedno močno stimulira centralni živčni sistem, je tudi mutagen.

Atrazin: je eden najbolj uporabljenih pesticidov v ZDA, reagira pa na podobno kislo okolje, kot je to v želodcu in tvori karcinogene; uporablja se kot  sredstvo za kontrolo rasti plevela predvsem pri koruzi, reagira na nitrite in tvori N nitrosoatrazine, ki je rakotvoren.

Dieldrin: je neurotoksin (je strup, ki uničuje tkiva živcev), odkrit leta 1950, vseskozi uporabljen kot insekticid za »zaščito« žit na žitnih poljih, uporabljali pa so ga tudi, za kontrolo in uničevanje mrčesa, škodljivcev in kot sredstvo za zaščito volnenih  – tekstilnih izdelkov pred molji. S testiranji na poskusnih živalih so ugotovili, da  pri večjih odmerkih povzroča raka na adrenalnih žlezah, pri nižjih odmerkih pa tumorje na  hipofizi in ščitnici.

Glufosinat: je herbicid, ki uniči vse zelenje, uporabljajo pa ga pri predelovanju gensko spremenjenih poljščin, koruze, pšenice, soje, saj so te gensko spremenjene poljščine odporne na njegovo delovanje; problem je v tem, da je na poskusnih živalih povzročal prirojene okvare in prezgodnje odmiranje celic v še nerazvitih možganih, živali so imele možganske okvare, rezultat tega pa so bile vedenjske motnje. Novorojenčki človeka, ki so bili izpostavljeni med nosečnostjo vplivom tega herbicida so bili rojeni z zajčjo ustnico, ranami na ledvicah, sečevodih, pri ženskah, ki so bile v stiku s tem herbicidom, je povzročil zmanjšano sposobnost za zanositev, pri že nosečih ženskah pa je povzročal tudi splave. Kmetom v Kanadi in ZDA, ki so uporabljali ta herbicid, so se rojevali otroci s prirojenimi okvarami, toda …očitno je pomemben le denar…Vir: Profesor Joe Kumins, Univerza Western Ontario – za več informacij je na voljo elektronski naslov: jcumins@uwo.ca;

Amitraz: uporabljajo za zaščito hrušk v zveznih državah Utah, Oregon, Washington, New York in Michigan proti listnim ušem. S poskusi so dokazali, da lahko povzroča tumorje na laboratorijskih živalih in da lahko predstavlja »majhno tveganje za razvoj raka pri ljudeh«. Pesticid uporabljajo še naprej, navkljub dejstvu, da je to izredno strupen in da so celo zelo nizki odmerki strupeni. Če je torej ortodoksna medicinska stroka, nutricionistična stroka zares zainteresirana za zdravje otrok v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah in zdravje odraslih ljudi, naj dovoli vrtcem, šolam in drugim institucijam uveljaviti zdrav, brezmesen način prehranjevanja otrok, v izogib trpljenja in krvavega pomora živali! Naj nehajo s promocijo svojega zaostalega, srednjeveškega neznanstvenega koncepta o virusih in bakterijah, navideznega zdravljenja in se posvetijo pravim stvarem!  Tudi “Sveti možje” vesoljne krščanske cerkve bi se lahko zamislili nad svojimi bolnimi predstavami v preteklosti in sedanjosti. V Praevangeliju namreč piše: “Ne ubijaj ne človeka, ne živali!” Požrešni Rimljani in Judje so dosegli konsens na Nikejskem Koncilu leta 325 in izbrisali: živali; za njih je bila to “samo beseda”…Od takrat naprej je dovoljeno trpljenje živali, klanje, ubijanje in žrtje njihovih  trupel. Ni bilo vedno tako, Sveti Gospodje…to se tiče tudi drugih “visoko razvitih duhovnih bitij”.

Da boste postali in ostali zdravi do izteka vaše biološke dobe vam znova  priporočam: »V svoje življenje uvedite čudoviti slog Naravnega Zdravja – Naravne Higiene, kar pomeni: biti dovolj na svežem zraku, biti dovolj na soncu, dnevna telesna aktivnost – trening, meditacija, dovolj počitka, dovolj spanja, branje motivacijskih knjig, knjig o Naravnem Zdravju – Naravni Higieni, kreativnega dela, poslušanje glasbe, ki jo imate radi, dovolj prijateljevanja, ljubezni; meščanski način hranjenja zamenjajte z Optimalno prehrano in  želje po vitkem, vitalnem,  zdravem za življenje sposobnem organizmu bodo uresničene. Dober tek ob surovem, svežem, zrelem sadju, nekaj zelenjave, občasno nekaj nepraženih oreščkov, lešnikov, semen, vse v mono-obrokih, torej eno vrsto sadja v enem obroku.  Če ste žejni, pijte le doma pripravljene sokove iz surovega zrelega sadja ali zelenjave in jih popijte takoj po pripravi…« Če boste živeli v skladu z Naravnimi Zakoni – če boste uvedli slog Naravnega Zdravja – Naravne Higiene vključno z Optimalno prehrano, ki je sestavni, ključni del sloga, ne boste razvili  bolezni; mar ni to dovolj velik razlog? Nikoli, nikoli ne pozabite, da je telo samoozdravljiv organizem, da vam zdravja ne more dati zdravnik, ne homeopat, ne kakršen koli “terapevt”, bioenergetik, vuduist (vse zanima le vaš denar)! Zdravje je zavestna odločitev!

Že starogrški filozof Sokrat (470 – 399 p. n. št.) je dejal: »Če kdo išče zdravje, ga najprej vprašaj, ali se je v prihodnosti pripravljen izogibati vzrokom za bolezen, šele potem mu lahko pomagaš!« In prav to počnemo v Klubu Naravnega Zdravja – Club of Natural Health.

 

 

 

Print Friendly, PDF & Email

Je eko stil življenja dražji?

  • Natisni
  • E-naslov

ecolifePopraševanje po ekoživilih se med Slovenci vsako leto poveča za 20 do 30 odstotkov.  Razlog, zakaj vedno bolj posegamo po ekoproizvodih, je večja ozaveščenost.
Pred časom mi je znanka dejala: »Jaz bi že posegala po ekoizdelkih, a kaj, ko nimam dovolj denarja. Tega si žal ne morem privoščiti!«

Postavlja se vprašanje: Je eko stil življenja res dražji? Naša družinska izkušnja nam pravi, da temu ni tako. V nadaljevanju predstavljam razloge za to trditev.

Cena ekoživil je sicer res ponavadi dražja od cene konvencionalno pridelanih in predelanih živil. Zakaj? Ker zahteva neprimerno več truda pri pridelavi kot konvencionalna, z dovoljenimi strupi prepojena hrana. Najcenejša sadje in zelenjava sta ponavadi škropljena do največjih dovoljenih mej ali celo čez, zato da je pridelka več in da se cene lahko spustijo tako nizko. Če njiva ni škropljena, je manj pridelka in zato je cena višja, da se pridelovalci sploh lahko preživijo. Na ekokmetiji, ki jo z družino pogosto obiskujemo, vedo povedati, kako težko je danes kmetu, ki se izogiba vsakršni kemiji, pridelati dober pridelek.  Neprimerno bolj so na udaru raznim škodljivcem, plevelu in drobnim živalcam, ki vedo kaj je dobro in se izogibajo zastrupljenih monokulturnih njiv, zato pa raje izbirajo njive, ki niso prepojene s strupi in rastline, ki so tudi za njihov okus veliko bolj užitne.

Ekološko sadje, zelenjava in žita vsebujejo veliko manj ostankov pesticidov, v povprečju 30 % manj nitritov (ti se v telesu spreminjajo v rakotvorne nitrozamine, ki zavirajo resorbcijo vitaminov in mineralov) in veliko več esencialnih aminokislin, celo do 50% več antioksidantov, povprečno 30% več vitaminov in mineralov ter za tretjino več suhe snovi, s tem pa tudi bistveno več hranilnih snovi. To pomeni, da povprečni obrok iz rastlinskih ekopridelkov vsebuje neprimerno več hranil kot primerljivo velik obrok iz enakih pridelkov konvencionalnega porekla. Praktičen preizkus lahko opravite sami: poskusite solato iz kakega supermarketa in tisto neškropljeno, domačo.

Raznorazne alergije so danes v porastu.  Hrana, pridelana brez kemije, je veliko manj alergena. Telo najbolje prenaša osnovne oblike beljakovin (takšne so v starih sortah žit, sadja in zelenjave). Z vnosom modificiranih beljakovin (gensko spremenjeni organizmi) se prisotnost alergij bistveno povečuje.

Torej kaj se nam bolj splača kupovati? To, kar bo pripomoglo k boljšemu ali tisto, kar bo pripomoglo k slabšemu zdravju? Tisto, kar bo v telesu pustilo koristne snovi ali tisto, kar bo za seboj pustilo tudi obremenilne smeti, ki so le ovira zdravju? Koliko denarja ste torej pripravljeni odšteti za to, kar škoduje vašemu zdravju?
Ste dovolj bogati, da lahko kupujete najcenejše izdelke? Ali se vam izplača kupovati zelo poceni vsebnostno prazne produkte, ki vas resda nasitijo, a zaradi takega »praznega« prehranjevanja hitreje zbolite in potrebujete zdravila ter ste na bolniški? Če potrebnih hranil, vitaminov in mineralov ne dobimo z živili, prej ali slej drago plačamo pomanjkanje. Kako? Tako, da odštejemo veliko denarja za prehranska dopolnila ali za zdravljenje posledic, ki se pojavijo prej ali slej. Smo potemtakem dovolj bogati, da svoje telo dnevno obremenjujemo? Smo tako bogati, da si lahko privoščimo veliko časa, denarja in zdravil, da si potem povrnemo zdravje? Na ta vprašanja si lahko odgovori vsak sam.

Z ekološkim prehranjevanjem ali hrano, ki jo sami pridelamo, lahko pravzaprav veliko privarčujemo. Z izbiro ekoloških živil v telo ne bomo vnašali škodljive kemije. V današnjem času je pravzaprav samo ekološko in bio-dinamično pridelana hrana zagotovilo za to, da ne bomo prisiljeni zaužiti množice pesticidov. Pozornost se splača, saj se bo naše ravnanje poznalo na trdnejšem zdravju. Raziskave kažejo, da imajo tisti, ki se izogibajo nevarnim izdelkom, že po nekaj mesecih v svojem telesu nekajkrat manj strupov kot povprečni zemljani. Otroci, hranjeni s konvencionalno hrano, imajo v telesu 6-krat večjo koncentracijo ostankov pesticidov v primerjavi z otroci, ki se v glavnem prehranjujejo z ekološko pridelano hrano! Vlada ZDA ocenjuje, da so ostanki pesticidov v hrani eden od treh glavnih tveganj za raka.

Rekli boste: »Pa saj si ne morem privoščiti višjih cen, pa čeprav so živila bolj zdrava!« Jaz vam odgovarjam: Seveda si lahko, a le pod pogojem, da se odpoveste nakupom sladkarij, rogljičkov, prigrizkov, gotovih namazov, omak, juh, prelivov in ostali industrijsko predelani (»mrtvi«) hrani in začnete dosledno kupovati samo naravno, nepredelano (»živo«) hrano. Kupujmo nepredelane surovine in iz njih naredimo čimveč sami, npr. namaze – ti so v trgovinah kar dragi. Doma jih lahko sami pripravimo hitro in enostavno, a hkrati še okusneje. Kruh nam tudi ne vzame veliko časa, sploh če ga delamo kar v ponvi na ognju. Pri mleku lahko ogromno prihranimo, če ga delamo sami (tu mislim na bolj zdravo sojino, ovseno, riževo, mandljevo in lešnikovo mleko). Tudi kupljeni kosmiči so veliko dražji od doma sestavljenih. Vse surovine, ki nam ostanejo od kosmičev, lahko premešane na kratko spečemo v pečici in že dobimo slastne energijske ploščice za trenutke, ko bomo v naglici izpustili kakšen obrok. Če kupujete jogurte, veste, da so sadni jogurti dražji od navadnih. Če nam okus navadnega ne prija, lahko sadnega naredimo sami tako, da navadnemu primešamo kakovostno marmelado ali vanj narežemo sveže sadje. Pa še veliko bolj zdrav in okusen bo. Tudi zdravilne lastnosti kalčkov so nam lahko zlahka dostopne. A ne kupujmo že pripravljenih, ampak jih kalimo sami. Za to ne potrebujemo dragega kalilnika, ampak navadno gajbico in navadno tetra plenico, na katero natrosimo semena, ki jih nekajkrat na dan stuširamo. V par dneh dobimo zdravja polne »bombe«, s katerimi obogatimo marsikatero jed. Kalčki so prava zakladnica mineralov, rudnin in drugih za zdravje pomembnih snovi. Sadje in zelenjavo pridelajmo sami ali kupujmo sezonsko kar pri kmetu, namesto dražjo v trgovinah. Veliko je divjerastlih rastlin, ki so nam na voljo popolnoma zastonj, npr. čemaž, kopriva, dežen, lopatica, regrat in navadna regačica, ki jo je povsod veliko, saj jo smatramo za plevel, pa je v resnici bolj zdrava od rastlin okrog katerih raste. Divjerastlo zelenje naj bo pogosteje na naših krožnikih in v naših sokovih, saj je izredno bogato s pomembnimi minerali in vitamini.

Če se ustavimo pri čistilih za dom, potem lahko vsi povemo, kako draga so. A za eko čiščenje zadostuje, če imamo vedno na zalogi samo dvoje: sodo in alkoholni kis. Z njima lahko očistimo praktično vse, od štedilnika, ploščic pa do straniščne školjke. To je zamenjava za kopico dragih, agresivnih čistil, pa še učinkovita je. Namesto dragega pralnega praška uporabimo raje zdravju prijaznejše pralne oreščke ali pralno kroglo. Oboje je neobremenilno za okolje in zdravje ter cenovno veliko ugodnejše.

Dostopna ekokozmetika spada v nižji ali srednji cenovni razred, ni pa dražja od konvencionalne kozmetike, polne kemije. Pri izbiri takšne kozmetike moramo paziti na certifikate, ki jih takšna kozmetika ima in s čimer proizvajalci dokazujejo, da je kozmetika resnično naravna. Zaradi večje moči naravnih sestavin, se je manj nanaša in v primerjavi s konvencionalno tudi manj porabi. Razlika v prid zdravju in prihranku je tudi to, da  uporaba konvencionalne kozmetike kožo poleni, jo pahne v odvisnost in to najbolj opazite, če nekaj dni vaše priljubljene kreme ni na voljo. Koža v teh dneh postane bolj suha in ohlapna, kot je bila takrat, ko te kreme še niste uporabljali. Naravna kozmetika pa ne dela namesto kože in je ne potisne v odvisnost. Kožo hrani, spodbuja njene  naravne mehanizme  in ji pomaga povrniti njeno naravno ravnovesje. Nekaj uporabnih pripravkov pa lahko zopet preprosto naredimo sami brez večje umetnosti ali truda. Npr. ustno vodo ali večnamensko kremo, če smo le dovolj hitri in v sezoni naberemo zastonj zelišča, ki jih posušimo.

Ker imamo doma majhnega otroka, naj spregovorim še o igračah. Za zdravo, eko igranje odpade vsa svetleča in zveneča plastična (škodljiva) navlaka, ki ni tako poceni. Njihovo mesto naj zavzame nekaj preprostih, naravnih igrač. Sama vidim, da otrok za ustvarjalno igro ne potrebuje veliko – držimo se načela manj je več. Verjamem, da marsikdo od vas lahko to potrdi iz primera svojega otroštva. Še najraje se otrok igra z naravnimi igračami, kot so kamenčki, kostanji, želod, storži, kuhalnice in košarice za kruh. Ko postane malo večji, mu zadostuje nekaj lesenih kock, iz katerih dela stolpe, kakšna žoga in par knjig.

Eko način življenja je manj obremenilen za zdravje in okolje, preprostejši, skrbneje načrtovan, a tudi v večji užitek! Vabim nas, da spremembe izvajamo počasi in korak za korakom. Osvojitev vrha gore se začne s prvim korakom. Naj bo vaš korak v eko svet premišljen, a odločen!

Avtorica: Katarina Goričan Pokrivač

Print Friendly, PDF & Email

Zakaj kupovati ekološka živila?

Zakaj kupovati bio živila

Več vitaminov in mineralov

Preliminarne raziskave kažejo na velik potencial in višjo prehransko vrednost bio hrane. Ekološko pridelana živila vsebujejo več vitaminov in mineralov kot živila konvencionalne predelave. Številne študije so v ekoloških živilih pokazale znatno višji nivo antioksidantov*.

Manj škodljivih snovi

Ekološko pridelana hrana vsebuje bistveno manj neželenih snovi, ki so ostanki nitratov in pesticidov. Poleg tega se pri ekološki predelavi ne uporablja umetnih ojačevalcev okusa, arom, barvil in stabilizatorjev, ki so nepotrebno breme za naše telo.

Boljši okus in vitalnost

Ekološka pridelava daje bio živilom posebno aromo in polnost okusa. Bio živila so tudi izjemno vitalna in se dolgo ohranijo, saj vsebujejo lastne snovi za varovanje pred vplivi okolja.

Vir: Jurnal of Agriculture & Food Chemistry, 2003, vol. 51, št. 5 in 19o;

Print Friendly, PDF & Email