Ugledne osebnosti iz Zagojič

VID RIŽNER, teolog in pesnik

Ta znameniti mož se je rodil v Zagojičih 6.marca 1793 na kmetiji Rižnerjevih hišna številka  5. Njegov oče Jožef je bil kmet in je umrl mlad za osepnicami, dne 16.decembra 1803. Mati Urša, rojena Hrovat se je potem kot vdova s štirimi nedoraslimi otroki, dne 25.februarja 1805 omožila s 35 letnim Simonom Kostanjevcem. Umrla dne 29. junija 1821. Po posredovanju bližnjega sorodnika Jožefa Rižnerja, višjega uradnika v Lincu,  je po končani osnovni šoli v Gorišnici vpisal na  I. Gimnazijo v Mariboru, po maturi pa je v Gradcu  študiral filozofijo (1812) in teologijo (1814). Dne 22.avgusta 1818 ga je posvetil  sombotelijski škof Leopold Somogy Ce Perlah, ker sekovska škofija takrat ni imela lastnega višjega pastirja. Prvo dušno službo je opravljal v Weißu (danes Weizberg),  kjer je ostal 6 let.  Potem so ga prestavili na predmestno frančiškansko župnijo Sv.Trojica v  Karlavi pri Gradcu. Po enem letu kaplanovanja je prišel v mestno cerkev Marijinega vnebovzetja. Leta 1827 je postal provizor v kaznilnici Karlovi, leta 1828 pa je postal kaznilniški kurat. Istega leta je človekoljub, pod izmišljenim imenom Franc Holdheim daroval 8 bančnih delnic, da bi tudi na Štajerskem ustanovili ustanovo za gluhoneme. Dotično namenilno pismo, so vsled želje darovalca, podpisali še deželni stanovi. Slednji so potem, ko je cesar 16.avgusta 1830 odobril ustanovitev zavoda za gluhoneme v Gradcu, prevzeli vse stroške ustanovitve in dovolili še 6 deželnih štipendij. Za ravnatelja in učitelja so imenovali Vida Rižnerja. V jeseni leta 1830 se je na deželne stroške podal na Dunaj, da bi se na tamkajšnjem slavnem zavodu za gluhoneme teoretično in praktično izuril. Dne 4.novembra 1831 začne zavod za gluhoneme v predmestju Gradca, v Seilerjevi hiši št.913, uspešno  delovati. Na začetku je bilo vpisano 31 gojencev. Rižner je kot ravnatelj, glavni učitelj in katehet na zavodu deloval polnih 17 let. Svoje moči je žrtvoval za pomilovanja vrednih gluhonemih. Leta 1848 je zapustil mesto mlajšim močem in prevzame mesto župnika v Gnasu, kjer je umrl 8.aprila 1861.

V svojem testamentu, z dne 25.februarja 1854, je podaril precej denarja raznim cerkvam na Štajerskem, da bi  za njegovo dušo služile svete maše in opravljale pobožnosti. Pa tudi za revne slovenske dijake  ni pozabil. Dijaškemu semenišču v Gradcu je zapustil 2000 goldinarjev, kot pomoč za za dijake iz šmarjetske fare ( današnje župnije v Gorišnici ). Ker je le-ta po novi ureditvi škofij (1859) prišla v lavantinsko škofijo, je sekovsko škofijstvo 1862 izročilo vsoto lavantinskemu škofu.

 DR. FRANC MUNDA, pravnik

Dr. Franc Munda se je rodil 4. junija 1831 v Zagojičih pri Ptuju v kmečki družini kot najstarejši sin od šestero otrok. Mati je na porodu zadnjega, najmlajšega Jakoba leta 1849 umrla. Precej zaslug, da se je Franc Munda posvetil študiju, ima njegov stric Vid Munda, ki je bil župnik v Negovi pri Radgoni in je želel, da bi Franc študiral za duhovnika, ter mu je obljubil tudi vso finančno podporo. Toda Franc se za to ni mogel odločiti. Po končani osnovni šoli v rojstnem kraju in nato gimnaziji v Mariboru je odšel na univerzo v Gradec, kjer je študiral pravo. Ker ni študiral teologije, je odpadla vsakršna stričeva podpora in živel je v veliki bedi, odvisen od podpore dobrih ljudi. To je tudi sam poudaril na začetku svojega testamenta “Moja poslednja volja” z besedami: “Jaz sem moj študij z velikim pomanjkanjem končal s tem, da sem se na gimnaziji kot študent-siromak z dobrohotnimi podporami usmiljenih družin naprej spravil, dokler nisem v višjih razredih svoje skromne potrebe kril; zaradi tega sem iz lastne izkušnje spoznal žalostne razmere študentov brez sredstev.

Konec leta 1870 se je za stalno preselil v Ljubljano, kjer se je leta 1905 poslovil od odvetništva. Bil je vesten delavec in odličen strokovnjak, zlasti priznan v nekaterih zemljiškopravnih vprašanjih. Zaradi svoje izredne humanosti je užival splošno zaupanje in spoštovanje. Bil je tudi pravni konzulent in zastopnik mestne občine, zlasti v zelo težavnih vprašanjih. Veliko zaslug si je pridobil z vestnim in objektivnim izpolnjevanjem funkcij pri poslovanju odvetniške zbornice, v kateri je bil od leta 1870 dalje odbornik in član ter predsednik disciplinskega sveta.

Bil je zaveden Slovenec in Slovan, radodaren in dobrohoten. Leta 1871 je postal član Južnega sokola, kar dokazuje njegova pristopnica, ki jo je pokojni Miha Oswald, poročen z Mundovo sorodnico, leta 1963 (ob stoti obletnici ljubljanskega Sokola) prinesel telovadnemu društvu Partizan v Narodni dom; sporočil je tudi podatek, da je bila v Mundovi hiši v Ljubljani, Gradišče 14, nekoč telovadnica prvega društva Južnega sokola v Ljubljani. Omenjeni Miha Oswald je bil nekoč uspešen slovenski telovadec in je celo leta 1924 nastopil na olimpijskih igrah v Parizu.

Dr. Munda ni bil poročen in mu je od leta 1860 pa do njegove smrti gospodinjila sestra Elizabeta (Beti), ki se tudi ni poročila. Beti je že kot mlado dekle morala po svetu: služila je v Augsburgu, Ulmu in drugje pri plemiških družinah, kjer se je izobrazila. V isti hiši Gradišče 14 je nasproti tako imenovanim železnim vratom stanoval tudi Mundov najmlajši brat Jakob Munda, prav tako jurist, z družino – z ženo in petero otrok. Ko je namreč dr. Franc Munda končal študije in je že bil v službi, je pomagal najmlajšemu bratu Jakobu, da je še on doštudiral pravo.

Dr. Franc Munda je štirim svojim nečakinjam – hčeram brata Jakoba – zapustil vsaki v dosmrtno uživanje eno stanovanje v hiši Rimska cesta 8. Jakobina Žitek je zadnja uživala zapuščino starega strica dr. Franca Munde. Hišo na Rimski cesti 10 pa je dr. Munda že tedaj v celoti zapustil univerzi in po izjavi Jakobine Žitek se je najemnina nekaj časa oddvajala univerzi. Beti Munda je umrla dve leti po smrti dr. Franca Munde, to je leta 1916, in je pokopana z njim v isti grobnici. Tudi njeni prihranki so bili pridruženi Mundovi zapuščini.

Hiša dr. Franca Munde v Gradišču 14 je bila pomembna dobrodelna ustanova, ki je številnim revnim študentom in dijakom omogočila dokončanje študija. Študent ali dijak je samo pozvonil na vrata hiše dr. Franca Munde, pomolil doktorjevi kuharici prvič, ko je prišel, prosilno pisemce in čez nekaj minut je že dobil dragocene goldinarje. Pa je bil rešen za en mesec in tako se je potem nadaljevalo iz meseca v mesec.

Nekdanji študent dr. I. S., ki je kot gimnazijec in študent užival dobroto največjega slovenskega mladinskega mecena, je ob njegovi smrti zapisal: “…videl in čutil nisem nič drugega kot železna vrata pred seboj, za katerimi se je imela odločiti moja usoda. In odločila se je. Kaj sem govoril, ko sem služkinji izročal svoje pismo, nisem par trenutkov pozneje več vedel… Služkinja se mi je nasmehnila, mi vzela pismo iz rok in odšla… Ko sem odhajal po stopnicah, sem stiskal tri srebrne goldinarje v žepu. In vsakega prvega dne v mesecu sem jo mahal v dobro znano hišo v Gradišču 14… In tako leto za letom, osem gimnazijskih let… in srečeval sem jih mnogo na tej poti, nismo se poznali, pogledali smo se in vedeli, da imamo isto pot… In prešla so ljubljanska in prešla dunajska leta. In zopet sem stal pred znanimi vrati, sedaj so se mi odprla tudi steklena. Stari gospod, že zdavnaj v pokoju, a še vedno čilega duha, je bil vesel mojega obiska.”

Takih študentov in gimnazijcev, ki jim je dr. Munda pomagal srečno končati študije, je bilo zelo veliko. Poleg te oblike pomoči je redno pošiljal denarno pomoč tudi slovenskim študentom na Dunaj in v Gradec, kjer so nadaljevali svoje študije.

Čeprav je dr. Munda umrl z mislijo in prepričanjem, da je dobro poskrbel za slovenske študente, pa do udejanjenja njegove oporoke v celoti ni prišlo. Edino leta 1934 so delček te oporoke izpolnili in v eni od njegovih hiš na vogalu Gradišča in Rimske ceste uredili dom za slovenske visokošolke, kjer so študentke našle poceni bivanje za čas študija.

 FRANC PRELOG, pesnik

France Prelog se je rodil 18. septembra 1922 v Zagojičih, v fari Sv. Marjeta niže Ptuja. Bil je najstarejši sin trdnega kmeta in bivšega banskega svetnika. V Mariboru je doštudiral šest razredov klasične gimnazije. Potem pa se je raztegnil čez našo zemljo vojni požar in v svoj vrtinec potegnil tudi Prelogovo družino. Od tedaj svoje domačije ni videl. O, pač, videl jo je v mislih in hrepenenjih, ljubezen mu je gorela zanjo, odločil se je, da ji bo posvetil svoje mlade moči. Sreča mu je bila naklonjena in kmalu ga je pripeljala nazaj v Slovenijo. Nadaljeval je v Ljubljani svoj študij ob podpori strica, univ. prof. dr. Janžekoviča. Ta mu je bil drugi oče in mentor, vodil je njegovo duhovno rast. Poleti 1943 je Franček maturiral. Na ta svoj mejnik v teku študija je bil zelo ponosen. Kmalu nato je odšel v Dobrepolje, kjer mu je dobra Drobničeva družina kot begunskemu študentu dala prijetno zavetišče. Tamkaj je namenil prebiti čez počitnice, se odpočiti med dolenjskimi hribčki in nato z novimi močmi nadaljevati delo na univerzi, kjer se je odločil za študij filozofije in slavistike. Zatekel ga je tamkaj septembrski preobrat 1943. Z dobrepoljskimi vaškimi stražami se je pomikal proti Turjaku, čeprav ni bil njihov član. Hotel se je prebiti na ta način v Ljubljano. Kolikor sem mogel izslediti, ni maral prijeti ne na umiku in ne na Turjaku za orožje. Sredi najhujšega ognja je na Turjaku praznoval tudi svoj rojstni dan, ki mu je prinesel polnoletnost. Tiho in neopaženo je potekel, še njegovi najožji tovariši so nanj pozabili. Nekaj dni prej so se še baje pogovarjali, da bodo ta praznik svečano proslavili, tedaj pa so bile vse njihove misli ob bobnenju sovražnega orožja, ki je prebijalo zidovje nekoč nezavzetnega gradu. In po predaji Turjaka slovenskim in laškim komunistom so Preloga z drugimi vred vlačili po zaporih v Velikih Laščah, Ribnici in Kočevju. V noči od 22. na 23. oktober se je moral posloviti od mladega življenja sredi gozdov v Jelendolu. Ne tuje, ampak roke lastnih bratov so ga umorile. Strašna usoda, kakršne pač ni zaslužil mladi fant, ki je ljubil svojo lukarsko zemljo in njene ljudi. Ni poznal svojih morilcev, ni jim nič hudega storil. Pokojni župnik Turk je zapisal v svojo celico v kočevskih zaporih med drugimi tudi njegovo ime, ki je ostalo priča najstrašnejših ur današnjih dni . Pregledujem njegovo zapuščino in mislim nanj. Koliko načrtov je imel ta mladi fant! Sicer jih je le redko razkladal, včasih pa se je razgovoril. Že v Mariboru je sodeloval pri dijaških listih s svojimi začetnimi deli, v Ljubljani je nadaljeval. Kratko življenje v Srbiji je vplivalo na njegov značaj in delo: postal je resen, klen, vztrajen, odločen. Prav za prav ni imel več sreče videti svoje stvari tiskane: za življenja mu je kot osmošolcu sprejel edino Slovencev koledar črtico »Stari Vuk«, v kateri je prikazal košček življenja iz Srbije. Postavljena je bila tudi povestica »Preprosta ljubezen«, ki pa je morala zaradi pomanjkanja prostora izostati iz Slovenčevega koledarja 1944. Po smrti, ko se ne more več veseliti svojih prvih literarnih uspehov, se je celo uvrstil med sodelavce Doma in sveta s črtico »Lukarija«, ki se mi zdi kot njegov program, na katerem bi bil delal, če bi mu bila smrt prizanesena. Sončna, kakor je ta zemlja, bi bila zableščala pri njegovih delih, z dobrimi ljudmi, ki ne poznajo sovraštva in ne ,tuje učenosti’, ki bi jih upropaščala. Mislim, da bi nam bil naslikal Lukarijo vso drugačno, kakor jo poznamo v do zdaj napisanih delih. Tudi v Slovencev koledar se je letos znova uvrstil s črtico »Veliki sen«. V njej govori iz njegovih ust danes na tisoče ljudi, ki so v tem divjem požaru izgubili domove in jih je usoda razmetala po cestah sirom sveta. Vzela jim je morebiti vse, le hrepenenja jim ni mogla uničiti t »Oblački nad njim se sukljajo in odhajajo. — Ko bi mogel do njih, bi sedel nanje, peljali bi ga, morda dva, tri dni, tudi ves mesec, vseeno, koliko časa, samo da bi šel proti domu…« Potem je tu »Trnovo cvetje«, nežna ljubezenska zgodba, ki jo človek doživi s tujim, na pol nepoznanim dekletom in ki se kakor cvetka stre ob dotiku. »Hrast se je prelomil« je posvetil življenju v haloških goricah, kamor je rad zahajal v počitnicah prisluškovat pesmi na Brezovec, in najdaljša »Povest vasi«, ki jo je objavljal v dijaškem listu. — Samo nečesa pogrešam med zapuščino: nobene pesmi ni vmes, čeprav navadno mladi talenti začnejo svojo pot s pesnikovanjem. Baje jih je nekoč pisal. Zdaj pa se je lotil izrazito pripovedništva. Ko se bo dobila snov še iz dijaških let v Mariboru in se bo sestavljal izbor del za objavo, bo možno podati tudi oceno njegovega celotnega, prehitro končanega dela.

Ljudje, ki so ga poznali se spomnijo, da   kadar je pogovor nanesel na Lukarijo, Ptuj, Haloze ali Slovenske gorice, ni strpel. Brž je povedal kaj iz spominov ali iz svojih načrtov za bodočnost. Ljubil je domačo zemljo, povezan je bil z njo, zato mu je bilo tem huje, ko se je moral ločiti od nje in ga je vezalo le še hrepenenje nanjo. Nekoč mi je na poti čez Rožnik živo opisoval Brezovec, vrh v spodnjih Halozah, kjer so imeli vinograd. Ves je žarel, ko je govoril o sončni hiši sredi goric. Zdelo se je, da je pustil košček življenja v teh domačih krajih.

DR. JANEZ JANŽEKOVIČ,  filozof in teolog

 4. marca letos je poteklo 100 let od rojstva prelata in profesorja dr. Janeza Janžekoviča. Ves čas po 2. svetovni vojni pa do srede 70-tih let je bil skupaj z dr. Antonom Trstenjakom vodilen katoliški filozof in profesor za filozofijo na teološki fakulteti v Ljubljani. Bil je vzgojitelj in učitelj številnim slovenskim duhovnikom, njegova misel pa je oblikovala tudi druge katoliške izobražence. Izpolnil je izredno pomembno vzgojno in izobraževalno vlogo v najtežjih časih za Katoliško cerkev v Sloveniji. Zato je prav, da se ga ob 100-obletnici njegovega rojstva ne samo spomnimo, ampak da se Bogu zahvalimo, da nam ga je dal. Ob 100-letnici rojstva smo mu dolžni hvaležen spomin. Ali ne pravi Sveto pismo: “Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge poučili v pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost” (Dan 12, 3).

Prof. Janžekovič se je rodil v vasi Zagojiči, v tukajšnji župniji. Po enem letu bogoslovja v Mariboru je leta 1922 odšel v Pariz. Teologijo je doštudiral in doktoriral iz teologije na Institut Catholique de Paris. Tam je tudi naredil lektorat iz filozofije. Zanimivo je, da je doktorsko disertacijo posvetil svetopisemski temi, moralnemu nauku Knjige psalmov. Čeprav je dolga leta, od leta 1938 do svoje smrti, se pravi celih 50 let, živel v Ljubljani, je po srcu ostal človek in sin teh krajev. Vedno je ohranil tudi nekatere značilnosti domače govorice in je bil vedno ponosen na svoj domači kraj in na svoje ljudi, iz katerih je izšel.

Ko se je vrnil iz Pariza, kjer je imel za profesorja tudi slavnega filozofa Jacquesa Maritaina, je bil najprej pet let (od leta 1933 do 1938) predavatelj filozofije na bogoslovnem učilišču v Mariboru, hkrati pa je bil tudi študijski prefekt in vzgojitelj v mariborskem bogoslovnem semenišču. Bil je skrben in zahteven vzgojitelj bogoslovcev, ki so ga zelo spoštovali in to spoštovanje ohranili za vse življenje. Nato se je preselil v Ljubljano, saj je bil imenovan za docenta na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in je nasledil upokojenega profesorja dr. Aleša Ušeničnika. Teološki fakulteti je ostal zvest do konca svojih moči. Predaval je najbolj zahtevne filozofske predmete: logiko, etiko, kritiko ali spoznavoslovje, ontologijo in filozofsko teologijo. V pokoj je stopil pri 75 letih, vendar je še naprej študiral in pisal. Proti koncu so mu opešale oči, kar je za znanstvenika, ki mu je bila knjiga najbolj zvesta sopotnica, velika preizkušnja, vendar jo je prenašal zelo potrpežljivo in brez kančka pritoževanja. Umrl je 9. marca 1988 v visoki starosti 87 let. Vse do trenutka nenadne smrti – kap ga je zadela na izhodu od frančiškanov v Ljubljani, kjer je stanoval – je bil duhovno svež in bister.

Profesor Janžekovič ni bil samo izvrsten profesor, predavatelj in pisec številnih knjig in člankov, bil je tudi nekaj posebnega kot človek, kot značaj. Odlikovala ga je skrajna logičnost, doslednost in poštenje, pa tudi natančnost in točnost. Po temeljni usmeritvi je bil logik, mislec z železno logiko, ki ni nikoli ničesar zapisal, če ni poprej tisto desetkrat premislil. Za njega je veljalo, da je bil tako točen, da si je človek lahko po njem brez pomislekov naravnal uro. Čeprav je bil neizprosen logik in je ljubil natančnost, je bil vse prej kot dolgočasen in pust človek. Nasprotno. Bil je zelo vedoželjen, zelo rad je prisluhnil vsakemu mnenju, tudi če se z njim ni strinjal. Ljudi je spoštoval in spoštoval njihova mnenja. Tudi takrat, ko je pisal kritike in zavračal druge nazore, je vedno ohranil dostojanstvo in spoštovanje do drugače mislečih. Zato mu ni bilo vseeno, če je njega pobalinsko, površno in nepošteno napadel kakšen domišljav filozofski mladenič. To je bilo namreč tako daleč od njegovega odnosa do soljudi. V pogovoru je znal biti zelo iskriv in domiseln, včasih tudi hudomušen sogovornik, vendar pa v vsem zelo umerjen in obziren.

Kot predavatelj je bil zelo priljubljen. Ne samo na fakulteti, tudi na predavanjih, ki so jih prirejali zunaj fakultete. Znal je namreč povedati zelo jasno in preprosto, a hkrati zelo domišljeno, s temeljitim poznavanjem samega vprašanja in intelektualno skrajno pošteno. Spoštovali ga niso samo tisti, ki so mu bili po nazorih blizu, ampak tudi njegovi nasprotniki. Po svoji skrajno asketski drži in življenju, po svoji intelektualni poštenosti in po svoji miselni kvaliteti je bil gotovo med najbolj spoštovanimi predavatelji in ljudmi v Ljubljani nasploh. K temu je pripomogla tudi njegova zunanja pojava in njegove življenjske navade.

Kakor v misli, je bil tudi v življenju izredno dosleden in načelen človek, ki je živel zelo skromno in odmaknjeno od vseh življenjskih nečimrnosti.Tudi po tej plati je zbujal veliko spoštovanje. Bil je ves predan svojemu predavateljskemu poklicu. zanj je tudi vse žrtvoval in odklanjal vsake druge službe in časti. Imel pa je enega konjička: poleg filozofije je imel še eno ljubezen – svoje čebele. Prosti čas, ki si ga je lahko privoščil, je bil poleg rednega vsakodnevnega dveurnega sprehoda posvečen čebelam. Čebele pa so bile tudi njegove učiteljice. Ne samo učiteljice pridnosti in zvestobe v malem, temveč je kot izkušen čebelar dodobra poznal, kako so čebele ustvarjene, kako delujejo in kako je pri njih tako kot povsod v naravi – vse tako čudovito, smiselno in smotrno urejeno. Njihovo življenje in delo in vse, kar počno, zelo pogosto navajal svojim študentom kot zgovoren primer smiselnega in urejenega stvarstva, v katerem se razodeva čudovita Božja stvariteljska modrost. Stvarstvo ni nastalo tjavdan, v njem ne vlada slepo naključje, ampak je ustvarjeno in naravnano smiselno in modro, česar ni mogoče razumeti drugače, kakor če verujemo v dobrega in modrega Boga Stvarnika. Smotrno in smiselno vesolje, ki ga je Janžekovič dobro poznal in je rad prebiral tudi sodobne znanstvene knjige, je bilo zanj najbolj zgovoren dokaz, da Boga je, pa ne samo da Bog je, ampak da je vse modro in smiselno ustvaril, zato mu lahko tudi mi v svojem življenju zaupamo. Janžekovič je bil mož velike vere in zaupanja, ki ni nikoli obupaval, ampak je vedno ohranil pogum in močno zaupanje. V svojem razmišljanju o trpljenju je zapisal: “Nekatere težave, ki nas doletijo, so le opomin, naj ne pozabimo, da imamo Očeta, ki nam jih je takoj pripravljen odvzeti, samo poprositi ga je treba. … Druge težave nam ne bodo odvzete, pa naj še tako prosimo, ampak bo treba izpiti kelih trpljenja do dna. … In božja volja je bila v Jezusovem in je tudi v našem življenju, naj se velikonočno poveličanje porodi iz trpljenja. Najgloblji odgovor na vprašanje, kje je moč trpljenju najti smisel, nam odseva s Kristusovega križa” (IS 6, 287).

Profesor Janžekovič je bil velik rodoljub. Že pred 2. svetovno vojno, leta 1938 in 1939, je spoznal zgrešenost in napačnost nacionalsocializma in je v nekaj člankih zloglasne in razvpite nacistične ideologe. Kot velik rodoljub je zagovarjal, da je odpad od lastnega naroda smrtni greh. Ko so Italijani zasedli Ljubljano, so v Katoliški knjigarni v izložbi še viseli ponatisi njegovega članka o dolžnosti do naroda. V starojugoslovansko vojsko se je ob napadu sil osi na Jugoslavijo javil kot prostovoljec, a je njegova enota kmalu razpadla v vsesplošnem razsulu starojugoslovanske armade.

Toda slovenska naroda ni branil samo pred tujci, ampak ga je branil pred lastnimi člani. Že leta 1960 je napisal dva članka, s katerima je hotel prebuditi javno mnenje in zavest. To sta: Naj kdo zakriči! in V smrt ali v življenje. Pred 40-timi leti je Janžekovič že videl, kje je največja nevarnost za obstoj našega naroda: v tem, če ne bo več otrok. Takrat je zapisal: “Narod, ki številčno pada, umira in s tem, če se to godi po njegovi krivdi, težko greši proti naravnemu zakonu in Božji zapovedi. Tak narod zagreši sam nad seboj to, kar velja danes v očeh vseh ljudi za največji zločin, tak narod zagreši sam nad seboj genocid.” (IS 2, 115). Pa pred 40-timi leti ta nevarnost še ni bila tako razvidna in vznemirljiva, kakor je danes. Toda on jo je s svojim bistrim razumom že zaznal in začel opozarjati nanjo. Kaj bi šele rekel danes.

Po vojni in komunistični revoluciji pa je bil med redkimi, ki si je upal nasprotovati marksističnemu materializmu in ateizmu, čeprav je po drugi strani čutil veliko simpatijo do socializma kot obljube, da bo vzpostavil družbo pravičnosti in solidarnosti. Bil je pravzaprav edini, ki je v času najhujše ateistične propagande proti veri in Cerkvi verovanje v Boga branil, kolikor je bilo v tistih razmerah mogoče. Med njegovimi spisi in članki je veliko takih, ki so posvečeni razmerju med krščanstvom in marksizmom. Ker se je takratni marksizem izdajal za edino znanstveno misel in napadal religijo kot zaostalo in neznanstveno, nazadnjaško in škodljivo ideologijo, je prof. Janžekovič tudi veliko razmišljal in pisal o veri in znanosti. V času povojnega hudega ideološkega pritiska je bil Janžekovič edini, ki je mogel in upal braniti in zagovarjati katoliški vero in Cerkev. Vero je branil pred očitkom neznanstvenosti, opozarjal je na meje gole znanosti in še posebej rad poudarjal moralno veličino in poklicanost človeka. Smisel človekovega življenja je v moralni kvaliteti tega življenja, ali kot je govoril – biti dober človek. Njegova knjiga Smisel življenja, ki je izšla leta 1966, je marsikateremu mlademu kristjanu in še posebej katoliškemu izobražencu pomagala, da je ohranil in utrdil svojo vero.

Poleg knjige Smisel življenja je prof. Janžekovič izdal še knjigo Filozofski leksikon, kjer je s svojo značilno jasnostjo in natančnostjo opisal in pojasnil najbolj temeljne filozofske pojme. Sicer pa je sploh veliko pisal: seznam njegovih člankov obsega skupaj z obema knjigama kar 188 naslovov. Največ in najpomembnejših razprav je posvečenih filozofiji. Vendar se je ukvarjal tudi s številnimi drugimi vprašanji, ki jih tukaj ni mogoče vseh navesti, nekatere pa sem že omenil. Čas komunističnega sovražnega odnosa do vere in Cerkve ga je spodbujal, da se je ukvarjal s teoretičnimi, pa tudi praktičnimi vprašanji, kot je npr. vprašanje o razmerju države do Cerkve. Zagovarjal je, da bi si morala država in Cerkev pomagati, ne pa si nasprotovati. “Česa pravzaprav najbolj manjka? Nečesa zelo preprostega: Da bi bili zastopniki države in Cerkve med seboj vljudni, dobrohotni, si šli na roko in ne delali eden proti drugemu po nepotrebnem težav” (IS I, 135). To je Janžekovič zapisal daljnega leta 1955, pa je še danes precej neuresničena želja.

Janžekoviču je bilo v tistih trdih povojnih letih vendarle omogočeno in dovoljeno, da je v obrambi vere in Cerkve izražal – sicer dovolj blago in obzirno – svoje pomisleke proti tedaj vladajoči marksistični ideologiji. To mu je bilo dovoljeno predvsem zato, ker je z določeno simpatijo gledal na socializem. Kolikor je v tistih spisih prepričanega navdušenja za socializem, kolikor pa je samo davek, ki ga je moral plačati, da je lahko kaj tudi pokritiziral, je vprašanje zase. Ena stvar pa je iz njegovih spisov jasna: socializem je zanj idealna družba, kjer vladata pravičnost in solidarnost, nekaj takega, kar danes imenujemo socialna država. Ni pa skrival, da takratne razmere v Jugoslaviji in Sloveniji niso bile zadovoljive. Predvsem pa je nenehno poudarjal, da je ena stvar socializem kot moralni poskus vzpostaviti pravično in solidarno družbo, druga stvar pa je socializem kot materializem in ateizem. Zanj je bilo prvo sprejemljivo, celo zaželeno, proti drugemu pa se je bojeval z vso ostrino svoje misli. Bil je celo prepričan – povsem v nasprotju z Leninom – da materializem in ateizem socialistični ideji samo škodita, kar je bilo tedaj s stališča marksistične pravovernosti povsem nesprejemljiva misel. Veliko svojih spisov je posvetil šolstvu, vprašanju vernih učiteljev in poučevanju ateizma v šoli, kjer je zastopal stališče, da država nima pravice v šolah vzgajati za ateizem in marksistični dialektični materializem.

Ker je gledal na socializem predvsem kot na ideal pravične in solidarne družbe in je upal, da bo tudi v Sloveniji prišlo do ureditve razmer, je bil – vsaj v začetku – precej prizanesljiv do komunističnih ekscesov. Imel jih je za “otroško bolezen” socializma in je pričakoval, da se bo komunizem kot ateistična in materialistična ideologija unesel in celo spremenil, ostal pa kot družbeni in politični projekt pravične in solidarne družbe, kjer bodo ljudje živeli kot enakopravni bratje in sestre. Vendar pa je pričakoval od predstavnikov Cerkve pokončno držo. Zato je zapisal: “Mi torej ne sanjarimo o političnem vplivu Cerkve, ne vtikamo se v gospodarski red, ne prisvajamo si prosvetnega področja, ne hlepimo po časteh in zunanjem sijaju Cerkve. Boriti se hočemo samo za to, da bi mogli povsem svobodno in neovirano vršiti svoje versko-nravno poslanstvo. … Jezus in njegovi apostoli niso zahtevali od države nobenih pravic. Svobodo, ki jim je bila potrebna za oznanjevanje evangelija, so si kratko malo vzeli. Ko pa so jih zaslišali, jim prepovedali vršiti njihovo poslanstvo, so pogumno izjavili: ‘Boga je treba bolj poslušati kot ljudi’ (Apd 5, 29).” To dokazuje, da je imela njegova prizanesljivost do socialistične države svoje meje.

Toda zgodovinski razvoj je šel dejansko v povsem drugo smer. Marksistični komunizem se ni unesel in se ni odpovedal svojemu ateizmu in preganjanju Cerkve, ampak je propadel in je danes mrtva ideologija. Na njegovo mesto je stopil liberalizem, do katerega pa bi bil profesor Janžekovič še manj prizanesljiv, kakor je bil do socializma. Kajti bil je socialno čuteč človek in so ga bolele socialne in druge krivice, ki so jih nekdaj, njegovi mladosti trpeli ljudje. Toda velikih sprememb pred koncem prejšnjega tisočletja prof. Janžekovič že ni več dočakal. Škoda, da ni dočakal slovenske samostojnosti. Rodoljub kakršen je bil, bi bil 25. junija 1991, ko smo razglasili svojo državo, med najbolj srečnimi Slovenci.

Največ svoje pozornosti in prizadevanja pa je prof. Janžekovič posvetil čisti filozofiji. Obravnaval je številne stare in sodobne mislece, pri pouku na Teološki fakulteti pa se je zelo skrbno držal tega, kar je učil največji krščanski mislec sv. Tomaž Akvinski. Malo posodobljena in dopolnjena misel Tomaža Akvinskega, ki jo imenujemo neotomizem, je do 2. vatikanskega koncila veljala za nekakšno uradno filozofijo Katoliške cerkve. Tako velja Janez Janžekovič za njegovim predhodnikom Alešem Ušeničnikom za najvidnejšega sodobnega predstavnika te filozofije na Slovenskem. Zakaj je tako trdno stal na tleh tomizma? Verjetno je treba za to vprašanje poiskati isti odgovor, ki ga je sam našel za svojega profesorja dr. Frana Kovačiča. O njem je zapisal tole: “Kot filozof je bil dr. Kovačič vse prej kot skeptik. Kakor je bil po naravi odločen in dosleden, tako je tudi v nazorih odklanjal cincarstvo. Ko je po treznem razmisleku spoznal kak nazor za pravi, se ga je oklenil, ga zapisal in učil brez oklevanja, dobro vedoč, da duhovski naraščaj, ki ga je vzgajal, potrebuje trdnih idejnih temeljev. Skepticizem je pač sijajen, kadar je treba podirati, Slovenci pa potrebujemo graditeljev. Veliki tvorci so vedno možje trdnih nazorov. Zato je bil tomizem nekako naravno duhovno ozračje dr. Kovačičeve osebnosti” (IS 6, 142-143). V teh razlogih za Kovačičev tomizem ni težko prepoznati tudi Janžekovičevih razlogov.

Vendar pa je bil prof. Janžekovič zelo odprt mislec. Čeprav je bil prepričan in iskren neotomist, se je zelo zanimal za sodobno filozofsko misel. Zelo na široko se je posvetil študiju francoskega filozofa M. Blondela, ki je že imel bolj življenjske in eksistencialne poglede. Zelo kritično je obdelal eksistencialista J.-P. Sartra in njegova študija o Sartrovi ontologiji je gotovo ena najboljših in najbolj poučnih razprav o Sartru, ki so izšle pri nas. Veliko je tudi pisal o najbolj izvirnem slovenskem filozofu Francetu Vebru, ki ga je imel za prvega in edinega slovenskega filozofa.

Kot sem že nakazal, je bil Janžekovičev prvi učitelj v filozofiji znani in ugledni profesor na mariborskem bogoslovju dr. Fran Kovačič. Ob njegovi smrti leta 1939 mu je Janžekovič posvetil razpravo, v kateri je orisal in ocenil Kovačičevo filozofsko delo. Kovačič je bil bolj znan kot zgodovinar, Janžekovič pa je ugotovil, da je tudi Kovačičevo “filozofsko delo toliko in takšno, da bi častno izpolnilo eno človeško življenje.” Svojega učitelja pa je takole opisal: “Ne vem, če smo katerega profesorja tako spoštovali kakor Kovačiča. Čutili smo, da stoji za vsem, kar pove, vsa njegova velika osebnost. … Vedno pa smo videli, da to, kar uči, ni le pobrano iz knjig, ampak je plod osebnega premisleka. Kdor je imel pozneje priliko poglobiti filozofske študije, je s hvaležnostjo ugotovil, kako trdno podlago je dobil pri dr. Kovačiču. Toda dr. Kovačič ni bil le profesor, bil je tudi vzgojitelj. Vzgajala je že njegova zgledna, kristalna duhovniška osebnost, njegova resnost in filozofska točnost, njegova nedosegljiva delavnost” (IS 6, 140). Vsak, kdor je poznal profesorja dr. Janeza Janžekoviča, bi lahko o njem samem zapisati enako oceno. Kar je Janžekovič očitno občudoval pri svojem profesorju, je bilo tudi njegovo osebno vodilo. Zato zaključimo tudi zanj z oceno, s katero je on zaključil svojo razpravo o svojem profesorju: “Slovenska filozofija – pa tudi slovenska Cerkev, lahko dodamo – mu bo varovala trajno ime.”