Rižnerjevi so ena od najstarejših kmetij na Spodnjem Ptujskem polju. Zapisi urbarja iz leta 1322 kažejo, da je na območju vasi obstajalo 9 hub. Huba je bila podložniška kmetija, na kateri je lahko preživela ena šestčlanska družina.
Fevdalci so podeljevali zemljo v začasni ali dedni zakup. Kmetje so dobili zemljo v uporabo in plačevali dajatve. Večinoma so delali na tej zemlji do smrti, po smrti pa so njihovi nasledniki nadaljevali njihovo delo. Kmete so velikokrat, še zlasti pa v krizi fevdalizma, z zemlje pregnali. Kmet je vseeno imel popolno lastniško pravico do kmetije, dedovalo se je naprej.
Okrog leta 1431 se pojavijo prvi zapisi imena vasi Zagojiči: Sagovicz, Sagawiczen, Zagajiči … Vaščani so skupaj z zemljišči pripadali Ptujskim gospodom.
Ustno izročilo in tudi uradni viri kažejo, da je bila kmetija pri Rižnerjevih (Rižnarjevi po domače) zgrajena kot tretja v vasi. V Zagojičih so, razen Rižnerjevih, kmetovali še posestniki Šmidovi in Gočlovi. Rižnerjevi so bili uspešni in sposobni gospodarji, tako da so opravljali še funkcijo vaškega župana. Župane, ki jih omenja urbar iz leta 1322, so po vaseh postavljali zemljiški gospodje. Skrbeli so za to, da so kmetje redno opravljali tlako in oddajali dajatve. Pri manjših zadevah so tudi sodili. Na Ptujskem polju so imeli navadno po 2 kmetiji.
Uspešen in skrben gospodar na velikem posestvu je bil Jožef Rižner, ki je umrl mlad, leta 1803 (Slekovec: Kronika Sv. Marjete). Bil je župan in skrbnik cerkvenih posesti župnije Svete Marjete. Njegova žena Urša Hrovat je ostala mlada vdova, s štirimi majhnimi otroki: Francem, Vidom, Markom in Marijo. Na kmetiji so se ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo.
Zaradi obilice fizičnega dela, je kmetija zaposlovala pomožne delavce (hlapce), ki so jim nudili prenočišče, hrano in nekaj goldinarjev na teden. Urša je spoznala, da velika kmetija potrebuje odločnega moškega gospodarja. Tako se je 25. februarja 1805 omožila s 35-letnim Simonom Kostanjevcem. Umrla je 29. junija 1821. Njun zakon je bil brez otrok.
Leta 1793 rojeni Jožefov in Uršin sin Vid je bil zelo bister in uspešen učenec na osnovni šoli pri Sv. Marjeti. Ker je bila družina premožna, veleposestniška, so ga poslali na šolanje v I. Gimnazijo Maribor, ki je bila takrat edina gimnazija na Štajerskem. Po opravljeni maturi se je na priporočilo pomembenega sorodnika Jožefa Rižnerja iz Linza, vpisal na študij teologije v Gradcu. Po končanem študiju je postal duhovnik. Somboteljski škof Leopold Somogy ga je 22.avgusta 1818 posvetil. Leta 1839 je postal ravnatelj prve državne gluhonemnice v Gradcu.
Hčerka Marija se je omožila na veliko kmetijo v sosednjo vas. Po smrti matere Urše, se je leta 1826 kmetija Rižnerjevih razdelila med sinova Franca in Marka. Najstarejši Franc je postal gospodar Rižnerjevih, brat Marko pa je moral še postaviti svoj dom nedaleč od kmetije.
Po letu 1826 je na kmetiji Rižnerjevih uspešno gospodaril Jožefov najstarejši sin Franc Rižner. Poročil se je s Katarino Prelog iz Male vasi. Rodili so se jima otroci Alojz, Marija in Terezija. Gospodar Franc je obdeloval le še dobrih 5 ha kmetijskih zemljišč. Na območju današnje kmetije je zgradil veliko zidano hišo in gospodarsko poslopje zgrajeno delno iz lesa in buta (natlačena slama, pomešana med blato). Opeko za hišo so izdelovali in žgali kar na domačiji. Blato zanjo so kopali na njivi, v neposredni bližini hiše. Še danes so vidne jame, kjer so odjemali zemljo. Ker kmetija ni prinašala dovolj zaslužka za preživetje, se je gospodar Franc ukvarjal še s prodajo doma izdelane opeke. Opravljal je prevoze s konjsko vprego, oral, kosil, žel in opravljal še mnoge druge storitve na sosednjih kmetijah.
Okrog leta 1885 je po stari štajerski tradiciji kmetijo prevzel najstarejši sin Alojz. Oženil se je z Gero Pukšič iz Borovc. Kmalu so se jima rodili sin Anton, hčerka Marija in nekaj let kasneje, leta 1899, še hčerka Neža. Zaradi poporodnih zapletov, je žena Gera hudo zbolela in še istega leta v jeseni umrla. Kmetija je potrebovala gospodinjo, ki bi poskrbela za majhne otroke. Leta 1903 se je gospodar Alojz oženil z Marijo Krajnc, žalarjevo hčer iz Gorišnice. Žalarji so bili kmetje z majhnim pemoženjem. V zakonu sta se jima rodila sinova Ivan in Franc. Zaradi težkih gospodarski razmer, slabe letine in posledično nastalih dolgov, je okrog leta 1910 gospodar Alojz izgubil pravico lastništva nad vsem premoženjem kmetije Rižnerjevih. Rubeži so zarubili praktično vso premično premoženje: pluge, brane in govedo. Z ženo Marijo in sinovoma se je bil prisiljen preseliti v najemniško hišo v Moškanjcih. Na veliko srečo za Rižnerjeve, je gospodarjeva sestra Marija, ki je neomožena živela na kmetiji, uveljavila svojo dedno pravico do vseh nepremičnin na kmetiji Rižnarjevih. Tako je kmetija lahko zadržala veliko zidano hišo, gospodarsko poslopje in okrog 2 ha obdelovalne zemlje.
Med letoma 1910 in 1929 je na majhni kmetiji gospodarila Marija Rižner z nečakinjo Nežo. V velikem pomanjkanju in revščini, sta preživele 1. svetovno vojno. Neža je odrasla in se okrog leta 1929 omožila s Štefanom Vidovičem, sinom posestnika iz Stojnc. Življenje na majhni žalarski kmetiji je bilo zelo težko, zato se je gospodar Štefan zaposlil kot vzdrževalec pri Državni telefonski družbi. Žal ga je na pragu osvoboditve, leta 1945, na službeni dolžnosti ubila neeksplodirana mina. V zakonu sta se jima rodila, hčerka Marija (1928) in sin Janez (1933). Z materjo Nežo in teto Marijo, sta odraščala na kmetiji, ki je pridelala vse potrebno za življenje. Janez, komaj 12-leten deček, je moral poprijeti za marsikatero težko delo, ki mu je bil komaj kos. Oralo, branalo se je s kravami, sejalo pa ročno. V teh časih je bilo veliko medsosedske pomoči. Zbrali so se vaški fantje za košnjo sena ali žetev žita. Tudi koruzo so obirali ročno in jo nato poželi in povezali v snope, ki so jih postavili v rastave. Suha stebla koruze so bila zelo dobra hrana v dolgih in mrzlih zimah. Z 18. leti se je sin Janez zaposlil v Tovarni glinice in aluminija v Kidričevem. Sestra Marija pa je gospodinjila in pomagala na kmetiji materi Neži.
Leta 1957 se Janez poroči z 19-letno Marijo, rojeno Voglar, iz Formina. Leta 1970 mati Neža prenese lastništvo nad kmetijo Rižnarjevih sinu Janezu in snahi Mariji. Že naslednje leto sta obnovila streho 160 let stare hiše, zamenjala vsa dotrajana okna in vrata. Opravilo se je nekaj večjih gradbenih posegov: prezidav, tlakovanj, izgradnja vodovoda, kopalnice … V obdobju od 1973 do 1977 se je zgradilo gospodarsko poslopje v velikosti 459 m2, namenjeno vzreji 7000 piščancev. To obdobje je bilo gospodarsko zelo ugodno, tako da je majhna kmetija postala uspešna in rentabilna. V naslednjih letih se je izgradilo še dobrih 140 m2 veliko gospodarsko poslopje za govedo in svinje. Kmetija je kupila traktor in vso potrebno mehanizacijo za obdelavo zemlje. To je bilo obdobje hitre rasti kmetije. V povprečju so letno vzredili 50 bekonov, okrog 36000 piščancev, do dva bika letno, do 5000 litrov mleka, V obdobju gospodarja Janeza in žene Marije se je kmetija povečala za 45 arov kvalitetnih njivskih površin v K.O. Sobetinci in 25 arov vinograda, s pripadajočo zidanco v Slatini pri Cirkulanah.
