1.1. Kaj je ekološko kmetijstvo?
Ekološko kmetijstvo je posebna oblika kmetijske pridelave, ki poudarja gospodarjenje v sožitju z naravo. Poseben poudarek je dan ohranjanju rodovitnosti tal z večanjem humusa in z uporabo organskih gnojil.
1.2. Cilji ekološkega kmetijstva so zastavljeni v smislu:
- ohranjanja rodovitnosti tal
- sklenjenega krogotoka hranil
- živalim ustrezne reje in krmljenja
- pridelavi zdravih živil
- zaščiti naravnih življenjskih virov (tla-voda-zrak)
- minimalni obremenitvi okolja
- aktivnemu varovanju okolja in biološke raznovrstnosti
- varovanju energije in surovin
- zagotovitvi delovnih mest v kmetijstvu
2. EKOLOŠKO PRIDELOVANJE
Glavno vodilo na ekološki kmetiji je čim bolj sklenjen krogotok – rastlinska pridelava in reja živali. V ekološkem kmetijstvu je možna rastlinska pridelava brez živinoreje, ne pa tudi reja brez obdelovalnih površin. Na kmetijah, kjer ni živinoreje, se za rodovitnost tal skrbi s kolobarjem in ustreznim deležem metuljnic.
Ekološka pridelava na kmetijskih zemljiščih temelji na:
- uporabi organskih gnojil za ekološko pridelavo, pri vzdrževanju optimalne oskrbljenosti tal s hranilnimi snovmi
- pravilnem vrstenju kmetijskih rastlin (širok kolobar)
- vključevanju metuljnic v kolobar (detelje, grah, soja, fižol …)
- vzdrževanju neprekinjene zelene odeje na njivskih površinah (setev dosevkov z globokim koreninskim sistemom in veliko organske mase)
- izbiri ustreznih vrst in sort rastlin
- vzdrževanju ravnovesja populacij med plenilcem in plenom (npr. ličinke pikapolonic in uši)
- mehanskem varstvu gojenih rastlin pred njihovimi konkurenti
2.1. Kolobar
Kolobarjenje je menjavanje rastlinskih vrst po določenem vrstnem redu na isti obdelovalni površini. Med prvo in drugo ponovno setvijo iste rastlinske vrste na isto obdelovalno površino naj bi preteklo najmanj štiri do šest let.
Pri načrtovanju kolobarja morajo biti upoštevani naslednji elementi:
- razmere rastišča
- podnebje
- potrebe po hranilih
- agrotehnične razmere
- delovna kapaciteta in gospodarsko-tehnični ter tržni vidiki
Pri sestavljanju kolobarja mora ekološki kmetovalec stalno opazovati rast in razvoj rastlin. Pri sestavi kolobarja so v pomoč zapiski o vrstenju v zadnjih letih, o napadu škodljivcev, o agrotehničnih ukrepih, vrsti in razširjenosti okužb ter plevelov. Priporočljivi so seminarji, študij starejše literature o poljedelskem kolobarju in rezultati novejših domačih in tujih raziskav o kolobarnih lastnostih poljščin.
Pomen kolobarjenja je v:
- enakomernejši izrabi hranil in vode iz vseh plasti tal
- boljšem zračenju in rahljanju tal
- preprečevanju utrujenosti tal
- ohranjanju rodovitnosti tal
- boljši izrabi organskih gnojil
- preprečevanju širjenja bolezni in škodljivcev
- pospeševanju rasti (npr. kapusnice dobro uspevajo po žitih, krompirju)
2.2. Gnojenje v ekološkem kmetijstvu
Na ekološki kmetiji je osnovno vodilo ohraniti sklenjen krogotok hranilnih snovi. Cilj je, da se na kmetijo vnaša čim manj hranil od zunaj (dokupovanje gnojil) in da se ne izčrpava zalog hranil v tleh. Za rodovitnost je pomembna organska snov, zato mora prst vsebovati večje količine humusa. Da pa okolje ne bi bilo preobremenjeno s hranili, je na hektar zemljišča dovoljeno rediti le 1,8 GVŽ (npr. dve kravi ali osem žrebet ali 40 ovac). Poleg tega je potrebno upoštevati prepoved gnojil od 30. novembra do 1. februarja.
V primeru, da na kmetiji ni živinskega gnoja ali pa ga je premalo, je za dokup organskih gnojil potrebno zaprositi kontrolno organizacijo. Ta dovoli nakup na podlagi opravljene laboratorijske analize tal, iz katere je razvidno, katero hranilo primanjkuje. Enak postopek velja za uporabo mikroelementov – trajni nasadi.
Ker v ekološkem kmetijstvu ni dovoljena uporaba sintetičnih gnojil, se dušik, ki je zelo pomemben za rast rastlin, pridobiva preko pridelave stročnic (bakterije na njihovih koreninah vežejo dušik iz zraka).
Stanje hranil v tleh se spremlja s pomočjo redne analize tal. Če je ugotovljeno pomanjkanje določene snovi, lahko ekološki pridelovalec z dovoljenjem kontrolne organizacije uporabi gnojilo s počasi delujočimi snovmi (naravni fosfati brez težkih kovin, kalijeva gnojila iz surovih kalijevih snovi). Če je prst kisla, se jo izboljšuje z apnenjem (uporaba mletega dolomita, apnenčeve moke).
2.3. Varstvo rastlin v ekološkem kmetijstvu
Da bi rastline bile obvarovane pred povzročitelji bolezni, mora ekološki kmetovalec dobro opazovati celotni sistem medsebojnih vplivov med rastlino, rastiščem in podnebjem. Škodljivcev in bolezni se ne sme iztrebiti, ampak jih je potrebno zadržati na sprejemljivi ravni. Vsak plevel, škodljivec ali bolezen ne vpliva na količino ali kakovost pridelka, zaradi tega zatiranje ni vedno potrebno.
Biotično uravnavanje
V določenih letih lahko pride do precejšnje škode zaradi škodljivcev in bolezni. Takrat je v ekološkem kmetovanju dovoljena uporaba sredstev za varstvo rastlin. Tu gre za naravne, delno tudi doma pripravljene pripravke – različne rastlinske brozge, fermentirani rastlinski izvlečki (pripravki iz kopriv, gabeza, indijskega drevesa). Pri škodljivcih, kot so žuželke, se poleg pripravkov uporabljajo tudi koristne živali – naravni sovražniki škodljivca.
Mehanično uravnavanje plevela
Plevele je potrebno zadržati na takšni ravni, ki ne povzročajo prekomernih vplivov na gojene rastline in ne ovirajo ukrepov obdelave in spravila. Zapleveljenost se mehanično uravnava s česalom, okopalnikom, mehaničnimi krtačami in v nekaterih primerih tudi z napravami za ožiganje plevela.
Eden izmed načinov uravnavanja zapleveljenosti je zastiranje tal.
Njegove prednosti so:
- manjša nihanja v temperaturi tal in količini vode
- rahla prst in v njej pospešeno delovanje mikroorganizmov
- na dobro prekritih tleh ne raste plevel
- hranila so dostopnejša in njihovo izpiranje je manjše
- višja temperatura in večja količina vode prsti omogočata za 30 do 70% večje pridelke
Za zastiranje se uporabljajo različni umetni (črna polietilenska, črna polipropilenska folija, dvoplastna folija) in naravni (celulozno šotni papir, pokošena trava, slama, listje, koprive, gabez in druge listnate rastline, ki ne semenijo) materiali.
2.4. Semena
Za setev je potrebno uporabiti ekološko pridelano seme. Če tega ni mogoče dobiti, je dovoljena uporaba konvencionalnega nerazkuženega semena. V primeru, da ni ne enega in ne drugega semena, mora ekološki kmetovalec za dovoljenje zaprositi kontrolno organizacijo in svojo prošnjo utemeljiti. Setev razkuženega konvencionalnega semena brez dovoljenja kontrolne organizacije, je ena od osnovnih kršitev v ekološki pridelavi.
Pri uvoženih semenih mora pridelovalec biti pozoren na to, da seme ni gensko spremenjeno. V ekološkem kmetijstvu je zaželena uporaba lastnega semena.
2.5. Ekološke travinje
Travinje je sestavljeno iz različnih vrst rastlin. Idealna sestava travinja pri ekološki pridelavi je 50 do 70 % trav, 10 do 30 % metuljnic in 10 do 30 % zeli. Na sestavo travinja vpliva več dejavnikov, med katerimi je najvplivnejši človek s svojimi ukrepi.
Travna ruša mora biti jeseni pokošena oziroma popasena do primerne višine. Če ostane previsoka, je na spomlad dolga suha trava, katero je potrebno odstraniti. Jesensko obdobje je tudi najprimernejše za gnojenje z organskimi gnojili.
Očiščena zemljišča je potrebno spomladi povaljati (ukrep je priporočljiv predvsem na lahkih tleh).
2.6. Reja živali v ekološkem kmetijstvu
Živali so vmesni člen v sklenjenem krogotoku hranil med rastlinami in ljudmi. Rastline pretvarjajo v beljakovine visoke biološke vrednosti. Pri ekološki živinoreji je poudarek na pridelavi polnovredne in zdrave hrane, živalim prijazne reje in čim manjše obremenjevanje okolja. Poleg pretvarjanja rastlin v beljakovine pa živali še z organskimi masami prispevajo k ohranjanju in izboljšanju rodovitnosti tal.
Domače živali so različne in zaradi tega zahtevajo specifično hrano, ki jo potrebujejo za rast, razvoj in reprodukcijo. Prav zaradi tega je njihova pravilna prehrana eden najpomembnejših življenjskih elementov.
Osnovna načela ekološkega kmetovanja pri živinoreji:
- vsa krma za živali naj bi bila pridelana na kmetiji
- vsem živalim naj bo omogočen vsaj 180 dnevni izpust
- za vse živali je potrebno zagotoviti dovolj hlevskih površin
- prepovedana je reja perutnine v kletkah
- prepovedana je uporaba krvne, mesne in kostne moke
- ni dovoljena uporaba zdravil proti stresu
- ni dovoljena reja živali z gensko manipulacijo
- prepovedana je uporaba hormonov, stimulatorjev rasti in preventivna uporaba antibiotiokov
Ekološka živinoreja temelji na:
- upoštevanju vedenjskih vzorcev posameznih vrst živali (prosta reja, možnost paše v poletnem času, uporabe izpustnih površin v vseh letnih časih, socialnih stikov med živalmi …)
- optimalni oskrbi rejenih živali (kakovostna krma, zagotovitev optimalnih pogojev reje v hlevih in na izpustnih površinah
- izbiri ustreznih vrst in pasem oziroma avtohtonih vrst in pasem živali
- ustreznem zdravstvenem varstvu živali
- pravilni obremenitvi kmetijskih zemljišč z živalmi (maksimalno 1,9 GVŽ/ha)
3. KAJ EKOLOŠKI KMET SME IN ČESA NE?
Kaj ekološki kmet sme in česa ne, natančno določa Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil in zajame rastlinsko pridelavo, nabiranje prosto rastočih rastlin, živinorejo, čebelarstvo, ribogojstvo, predelavo, pravilno označevanje ekoloških pridelkov oz. živil in sistem kontrole.
3.1. Osnovne prepovedi v ekološkem kmetovanju:
- uporaba kemično sintetičnih sredstev za varstvo rastlin
- uporaba razkuženega semena
- uporaba lahko topnih mineralnih gnojil
- uporaba sintetičnih dodatkov v krmilih
- uporaba surovin živalskega izvora v krmilih in gnojilih
- uporaba gensko spremenjenih organizmov
- preventivno zdravljenje živali s kemoterapevtiki (antibiotiki, kokcidiosatatiki,…)
3.2. Kdaj je kmetija v preusmeritvi ?
Kmetija je v preusmeritvi iz konvencionalnega v ekološko kmetovanje ko:
- se prijavi v kontrolo ekološkega kmetovanja
- podpiše pogodbo o kontroli
- opravi uvodni tečaj o ekološkem kmetovanju (priporočeno)
- se včlani v združenje za ekološko kmetovanje (zaželeno)
Obdobje preusmeritve traja najmanj dve leti, za trajne nasade pa tri leta. Obdobje preusmeritve se lahko v določenih primerih tudi podaljša, vendar ne traja več kot pet let (postopna preusmeritev).
Če je bilo po podpisu pogodbe o kontroli uporabljeno katero koli nedovoljeno sredstvo, se preusmeritev šteje od datuma zadnje uporabe nedovoljenega sredstva. Določitev statusa pridelka je odvisna tudi od tega, v katerem obdobju vegetacije, se je pridelovalec vključil v sistem kontrole.
P1 kmetija je v 1. letu preusmeritve v ekološko kmetijstvo (pridelki so konvencionalni).
P2 kmetija je v 2. letu preusmeritve v ekološko kmetijstvo (pridelki se prodajajo kot ”pridelki iz preusmeritve”).
P3 kmetija je v 3. letu preusmeritve v ekološko kmetijstvo (pridelki se prodajajo kot ”pridelki iz preusmeritve”).
E ekološka kmetija (pridelke označujemo kot ”ekološko”).
Izvajanje kontrole ekološke pridelave zagotavlja predvsem zaščito potrošnika. Pomemben razlog za izvajanje kontrol ekološkega kmetijstva je tudi zagotavljanje varstva okolja in naravnih bogastev ter omogočanje oskrbe prebivalstva z zdravimi pridelki in izdelki. Ob kontroli in certifikaciji ekoloških kmetij sledimo predpisom in določilom:
- Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil (Ur. list RS, 31/01, 52/03),
- Pravilnik o zaščitnem znaku za označevanje kmetijskih pridelkov oziroma živil (Ur. list RS 58/01)
- Uredba EU 2029/91,
- Zakon o kmetijstvu
- Standardi Biodar
- Standardi Demeter
Kontrolna organizacija v postopku kontrole kmetij preverja spoštovanje minimalnih predpisov za ekološko pridelavo ter pogoje, ki jih mora pridelek oz. živilo izpolnjevati, da ga je dovoljeno označiti z oznako ”ekološki”.
